Pogosta vprašanja

Beseda psihoterapija izhaja iz starogrščine in pomeni zdravljenje duše. Gre za zdravljenje duševnih (čustvenih) težav s pomočjo pogovora. Psihoterapevti različnih smeri uporabljajo različne psihološke tehnike in metode, ki pa vse vodijo k skupnemu cilju; k izboljšanju kakovosti klientovega življenja. Klient je lahko posameznik, par ali družina.

Psihoterapevtsko pomoč ponavadi poiščemo zaradi določene stiske, ki nam povzroča trpljenje in nas v življenju ovira. Pri tem nas lahko ovirajo določeni moteči simptomi: vsiljive misli, nespečnost, anksioznost, depresija, različne zasvojenosti, nezadovoljstvo s seboj, težave v medosebnih odnosih, osamljenost ipd.

Morda pa želimo le bolje spoznati sami sebe in osebnostno rasti. Psihoterapija se odvija v varnem terapevtskem odnosu spoštovanja in zaupanja, ki mu pravimo delovna aliansa. Človeka obravnava celostno, saj zajame njegovo telesno, čustveno, kognitivno, vedenjsko, socialno in duhovno dimenzijo. Cilj je doseči spremembe, ki bodo trajno odpravile ali omilile škodljive vzorce, povečale samozavedanje in klientu omogočale večjo izrabo potencialov ter kakovostnejše življenje. Več

Delamo po relacijskem družinskem modelu (RDT), ki ga je razvil dddr. Christian Gostečnik. Model združuje relacijske teorije (Bowlby, Kohut, Fairbairn, Stern, Winnicott … ) s sistemskimi (Haley, Minuchin, Framo, Boszoromeyi-Nagy, Bowen …) Vključuje tudi spoznanja teorije navezanosti (Bowlby, Ainsworth). Model je priznan s strani (AAMFT) American Association for Marriage and Family Therapy.

Relacijska družinska terapija izhaja iz predpostavke, da je človek relacijsko bitje, zato ga dojema v kontekstu odnosov s pomembnimi drugimi. Najpomembnejša in določujoča za oblikovanje posameznikove osebnosti pa je njegova izvorna družina. Majhen otrok je kot goba, ki posrka vse; tako čustveno dinamiko, način komunikacije, vzorce obnašanja v svoji družini. Vse to se tako globoko vtisne vanj, da to nezavedno ponavlja tudi v svojih odraslih odnosih. To pa zna biti velikokrat tudi skrajno boleče in razdiralno. Četudi je bilo vzdušje v posameznikovi izvorni družini še tako neprijetno, čustveno hladno in prežeto s travmami, je bilo to edino, kar je poznal in mu zato paradoksalno predstavlja varnost. Zato ga privlačijo ljudje, ki so ranjeni na njemu podoben način.

Da pa je kot otrok čustveno lahko vzdržal, si je zgradil obrambe. In večja kot je bila patologija v njegovi izvirni družini, močnejše obrambe si je zgradil. Tako se najdeta odrasla partnerja vsak s svojimi obrambami, ki so si ponavadi diametralno nasprotne in takoj, ko mine prva zaljubljenost, trčita skupaj. Zato si relacijski družinski terapevt prizadeva videti za obrambe in začutiti posameznika, par ali družino v vsej ranljivosti. Skupaj s klientom se poda na pot ozaveščanja potlačenih in odcepljenih čutenj, jim pomaga, da se v polnosti začutijo. To pa je predpogoj za vzpostavljanje iskrenih, intimnih odnosov.

Iskanje izvora in razrešitve določenega problema, ki bi ga lahko imenovali kar duševna arheologija, poteka na treh ravneh: na sistemski, medosebni in notranjepsihični. Sistemska raven pomeni, da terapevt skuša ugotoviti, kako posameznik deluje v družinskem sistemu njegove sedanje družine, oziroma v katerem drugem sistemu (npr. skupina sodelavcev). Medosebna raven pomeni odnos med posameznikom in njegovim intimnim partnerjem oziroma drugimi sedanjimi pomembnimi odnosi. Notranjepsihični nivo pa se za razliko od prvih dneh nanaša na posameznikovo preteklost, kjer so shranjena psihoorganska stanja, občutki in spomini na njegove starše oziroma skrbnike. Če vzrok problema torej ni najden na prvi ravni, terapevt išče globlje.

»Relacijska družinska terapija se loteva notranjepsihičnega sveta z veliko zornih kotov in upošteva različne dejavnike relacijske matrice. Vsakokrat poskuša odkriti in razumeti pomen in moč preteklih izkušenj v sedanjem življenju posameznika, para in družine«

(Gostečnik, 2004).

Supervizija v psihoterapiji ni nadzor, prej pomoč in podpora terapevtu, da lahko svoje delo opravlja bolj kakovostno. Vsak terapevt, ki želi dobro delati, potrebuje supervizijo, ne glede na to, kako izkušen je. Na superviziji se terapevt in supervizor pogovarjata o delu s posameznimi klienti, katerih identiteta seveda ostane skrita.

Normalno je, da terapevt ob delu s klienti doživlja najrazličnejše stiske in čustvene odzive, ki jih lahko v varnem okolju s supervizorjem predeluje. Ker je terapevt vpet v odnose s klienti, včasih lahko spregleda kakšno pomembno stvar, na katero ga opozori supervizor. Ker je slednji v odnos med klientom/klienti in terapevtom vpleten le posredno, lahko terapevtu ponudi bolj objektiven pogled na situacijo, oziroma poda drugo mnenje.

Glede na število udeležencev v našem modelu prakticiramo individualno in skupinsko supervizijo. V relacijskem modelu supervizorjeva avtoriteta izvira iz njegove zmožnosti, da sodeluje, reflektira, odigrava in interpretira relacijske teme, ki se pojavljajo v terapevtski ali supervizijski diadi. Avtoriteta izvira iz sposobnosti procesiranja izkušnje, ki se odvija v supervizorju in supervizantu. Supervizor je aktiven udeleženec vzajemnega supervizijskega procesa

(Rožič, 2015).

Če se želite prijaviti na supervizijo, obiščite stran Supervizija >

Vsekakor. Ker se terapija dogaja v odnosu, ki ga klient in terapevt soustvarjata, je ravno kakovostna delavna aliansa ključna za dober izid terapije. Zato je zelo pomembno, kako se ob terapevtu počutite. Če se boste počutili slišane, razumljene, sprejete in spoštovane, je to dober znak.

V terapevtskem odnosu ne bo vedno lahko, saj se bomo ukvarjali tudi s težkimi, travmatičnimi temami, poleg tega navadno prihaja tudi do prenosa čutenj med obema akterjema (transfer in kontratransfer), vendar brez tega ni prave terapije. Lahko da boste ob terapevtu na trenutke čutili frustracijo, jezo, sram, strah … S tem ni nič narobe. Pomembno je, da terapevt ustvari dovolj varno in zaupno okolje, kjer boste o teh občutkih lahko odkrito spregovorili in jih bosta nato skupaj ovrednotila in postavila v kontekst.

Če to ne bo mogoče, če se ob terapevtu ne boste počutili varno, če se vam bo zdel nepristen ali celo nestrokoven, ga le zamenjajte. Če se vam bo zdelo, da vam terapija ne koristi ali da se nikamor ne premakne, o tem najprej spregovorite s terapevtom, preden zaključite. Včasih pa se dva človeka pač ne ujameta in s tem ni nič narobe. Ljudje smo si različni in ni vsak terapevt primeren za vsakega klienta.

Kolikokrat želite. Reden tedenski obisk zagotavlja uspešnost psihoterapevtskega procesa, vendar pa se glede na vaše zmožnosti udeležbe dogovorimo za frekvenco obiskov. Po našem modelu delamo v ciklih. En cikel terapij pomeni 12 srečanj 1x tedensko, torej 3 mesece. Po končanem ciklu skupaj ovrednotimo dosedanje delo, potem se klient odloči, če želi v naslednji cikel. Je pa zelo odvisno od narave problema in od samega klienta, kako dolgo obravnavo potrebuje oziroma želi. Če gre za predelavo travme, bo za to potrebno kar nekaj ciklov. Po končanem ciklu se lahko naredi tudi odmor. Klient lahko obiskuje terapijo tudi na 14 dni, vendar je to priporočljivo šele takrat, ko terapijo obiskuje že nekaj časa.

Psihiater je doktor medicine, ki je specializiral psihiatrijo. Ukvarja se s klinično populacijo (ljudje s težjimi duševnimi in/ali osebnostnimi motnjami). Postavi diagnozo in po potrebi predpiše zdravila, ne izvaja pa psihološkega testiranja. Idealno je, če ob medikamentozni terapiji lahko izvaja tudi psihoterapijo. V kolikor to zaradi prezasedenosti psihiatra ni možno, je priporočljivo razmisliti o vzporednem psihoterapevtskem procesu (individualnem, partnerskem ali skupinskem). Do psihiatra lahko pridete preko napotnice ali samoplačniško. Več

Prizadevamo si odgovorno ravnati z vašimi osebnimi podatki, zato vse osebne podatke obdelujemo v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, Zakonom o elektronskih komunikacijah in s Splošno uredbo o varstvu podatkov, ki so predstavljeni v “Določbi o varovanju osebnih podatkov”. Delo poteka v skladu z etičnim kodeksom AAMFT, katerega izvajanje nadzira Častno razsodišče združenja zakonskih in družinskih terapevtov. Zaupnost podatkov in zasebnost: Zakon ščiti odnos med klientom in psihoterapevtom. Informacij ni mogoče razkriti brez pisnega dovoljenja klienta. Vsi podatki pridobljeni v terapiji in drugih dejavnostih centra so tajni in so varovani po Zakon o varovanju osebnih podatkov Url. RS 86/04.

Vse kar je povedano na terapiji je stvar zaupnosti in terapevt o tem ne sme govoriti z nikomer, razen na superviziji, s tem, da zakrije identiteto klientov in podrobnosti, po katerih bi ti lahko bili prepoznavni. Izjema so le situacije, ko je ogroženo klientovo življenje ali življenje koga drugega. Takrat je terapevt dolžen podati prijavo. K molčečnosti terapevta zavezujejo: osebna etika, Zakon o varstvu osebnih podatkov in Etični kodeks Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.

Terapije se plačujejo z nakazilom na transakcijski račun. Navadno se plačuje po eno terapijo vnaprej, lahko pa plačate tudi paket večih srečanj, pri čemer dobite popust. Plačevanje vnaprej je dobro iz čisto psihološkega razloga. Včasih, zlasti takrat, ko se odprejo kakšne težke teme, bi človek najraje ostal doma. Dejstvo, da je že plačal, pa je nekakšna zunanja vzpodbuda za prihod na terapijo.

• Udeležba je vedno prostovoljna, od vas se pričakuje aktivno sodelovanje.
• Na srečanja prihajate redno, ob dogovorjenih terminih.Srečanje je (razen v primeru višje sile) potrebno odpovedati 48 ur prej.
• Pričakuje se, da niste pod vplivom nobenih substanc.
• V partnersko terapijo sta vključena oba partnerja.
• Pri družinski terapiji je zaželeno, da se vključijo vsi družinski člani.