Kaj hrani erotični naboj v vaši zvezi

Kaj hrani erotični naboj v vaši zvezi

Ljudje smo edina vrsta, ki ni spolno aktivna le zaradi reprodukcije. To počnemo iz užitka in krepitve vezi z našim partnerjem. Lahko se ljubimo ure in ure, doživljamo večkratne orgazme, pri čemer se nam sploh ni treba dotikati. Vse se lahko zgodi tudi na daljavo ali  le vi domišljiji. Pri krizi erotike pravzaprav gre za krizo domišljije. 

Esther Perel, psihoterapevtka, ki se zadnjih 20 let posveča raziskovanju eroticizma v dolgotrajnih zvezah, je svoje raziskave strnila v več knjigah, med drugim v Mating in Captivity (Parjenje v ujetništvu). Besedna zveza mi prikliče asociacijo živalskih vrtov. Tudi zakon ali dolgotrajna zveza (biti zvezan) lahko v marsikom prebujata občutke ujetosti. Vendar ni treba, da je temu tako. 

 

En človek namesto cele vasi

Avtorica ugotavlja, da danes s sekularizacijo zahodne družbe, z razmahom individualizma in misijo osebne izpopolnitve, od svojega zakona pričakujemo več kot kdajkoli prej. Nekoč je bil zakon ekonomska ustanova za vzgojo otrok, družbenega položaja, nasledstva, družabništva. Danes pa od partnerja pričakujemo vse to, zraven pa še najboljšega prijatelja, strastnega ljubimca, zaupnika, poslušalca … S tem da živimo skoraj dvakrat dlje kot nekoč. Partnerski odnos naj bi nam zadovoljil potrebe, za katere je prej skrbela cela vas; pripadanje, identiteto, varnost, udobje, izvirnost, novost, duhovno hrano, avanturo … Monogamija je nekoč pomenila en partner za celo življenje, zdaj pomeni enega partnerja istočasno. In od njega sedaj pričakujemo vse in še več.

Bodi varen, zanesljiv, ljubeč, podporen, predvidljiv, moj steber, moj svetovalec naj se ob tebi počutim doma. Poleg tega pa bod tudi skrivnosten, vznemirljiv, poln presenečenj, novosti, privlačen, naj se ob tebi počutim živo, avanturistično. Skratka, ponudi mi varnost in ponudi mi avanturo. To imenujemo strasten zakon, v katerem gre za uskladitev dveh osnovnih človeških potreb: po varnosti in po novosti. 

 

Poželenje potrebuje prostor

Dobra čustvena intima, nasprotno s splošno sprejetim prepričanjem, še ni zagotovilo za dobro spolnost. S tem pa seveda ne želim reči, da se je čustveni intimi bolje izogibati, saj bi bilo to za odnos lahko zelo slabo. Rešitev se skriva v nenehnem iskanju ravnovesja med povezanostjo in individualnostjo, med midva in jaz. Poželjenje namreč potrebuje prostor, tako kot sveča kisik.  Medtem, ko se v ljubezni zlivamo s partnerjem in minimaliziramo bližino, poželenje potrebuje nekaj distance, most, ki ga moramo prečkati. Na začetku, ko smo sveže zaljubljeni, odnos še dovolj nov in čustvena intima še ni vzpostavljena, še gre, na dolgi rok pa pretirana zlitost lahko odnos izprazni vsakega poželenja, prinese občutek dolgčasa in ujetosti. Miselnost, midva sva drug drugemu dovolj, je lahko zelo škodljiva. Človek vedno potrebuje začutiti sebe kot samostojno osebo z lastnim življenjem, interesi in prijatelji, ne pa le kot del para. 

 

Kdaj smo najbolj privlačni

Perel je spraševala ljudi po celem svetu, kdaj čutijo največ poželenja so svojega partnerja? 

Ko sva nekaj časa narazen in se ponovno srečava. Tu so na delu pogrešanje, domišljija in hrepenenje. Ko ga vidim v njegovem elementu, na delu, na odru, pri športu, ko fotografira … Ko počne nekaj s strastjo, ko ga vidim na zabavi, ko sije, ko je samozavesten, ko izžareva pozitivno energijo, na drugi strani mize, ko se skupaj smejiva … 

V vseh omenjenih primerih ljudje čutijo poželenje do partnerja, ko ga opazujejo iz neke udobne razdalje. Erotični elan namreč lahko vznikne  v prostoru med mano in tabo. Partner je najbolj privlačen, ko je samozadosten, ko nas ne potrebuje. Za to seveda obstaja evolucijska razlaga. Poželenje se umakne negovalni, starševski skrbi z namenom preprečevanja incesta. Vsak občasno potrebuje nego in s tem ni nič narobe, ampak če se prevečkrat ujamemo, da se do partnerja obnašamo pretirano skrbno ali kontrolirajoče – kot mama/oče, vedimo, da je to za oba pravi anti afrodiziak. Kajti erotično poželenje ne potrebuje, ampak hoče in med tem dvojim je bistvena razlika. 

V službi in družbi navadno dajemo od sebe veliko več kot doma, kamor se popoldan ali zvečer utrujeni vračamo. Zato nas drugi ljudje pogosteje vidijo v našem elementu kot pa partner. Najbrž ni naključje, da je se toliko afer zgodi ravno med sodelavci. Perel predlaga, naj se partnerji dobijo že v času kosila, ko imajo še nekaj energije. Na splošno je pomembno, da hodimo ven na zmenke, se uredimo, da imamo priložnost opazovati svojega partnerja, kako se giblje v družbi, da se nama dogaja kaj novega. Ta vidik je bil zelo zapostavljen v obdobju korone. Spomnim se klientke, ki mi je rekla. “S partnerjem sva tako zelo zasičena drug z drugim, nonstop sva doma in sama. Vidim ga samo v trenirki pred računalnikom. Najprivlačnejši mi je, ko ga vidim zunaj, ko se pogovarja z drugimi ljudmi.”

 

Uporabi domišljijo

Pri novostih ne gre toliko za nove tehnike, nove spolne igrače, kot pa za erotično inteligenco. Igrivost, raziskovanje, radovednost, novost, predvsem pa, da se prepustimo svoji domišljiji. Perel pravi, da spolnost ni nekaj kar počnemo, ampak prostor kamor vstopimo. Da za trenutek odložimo vsakdanje skrbi, se otresemo odgovornosti,  začutimo svoje telo. Da si dovolimo izraziti se vsem delom sebe, ki se v tistem trenutku želijo izraziti. Poželenje ni vedno politično korektno. Morda v spolnosti uživamo v dominantni ali v podrejeni vlogi, lahko si dovolimo biti nagajivi, neodgovorni, poredni, čudaški … V spolni areni lahko na varen način izživimo svoje fantazije, pa tudi agresijo. Lahko smo drugačni kot sicer, ko smo v vlogi šefa, zaposlenega, starša, sestre, prijatelja, vzornega državljana … Če mora nekdo v službi in doma nositi ogromno odgovornosti in kontrole, potem mu morda v spolnosti ustreza, da se samo prepusti partnerju in obratno. Dovoljeno je praktično vse, dokler ustreza obema in nikomur ne škoduje. 

 

Zapelji me 

Zapeljevanje je zelo pomembna sestavina erotičnega poželenja, ki pa lahko v dolgotrajnem razmerju hitro umanjka. Ko se partnerja po napornem dnevu spogledata in eden vpraša drugega: Si za stvar?, v kali zamori vso čarovnijo. Potrudite se in zapeljite svojega partnerja. Uporabite domišljio. Saj veste, predigra ni tistih 5 min pred “pravo stvarjo”, ampak se začne že po zadnjem orgazmu. Bolj kot kvantiteta je pri spolnosti pomembna kvaliteta. Če se pritožujete, da vaš partner ne želi imeti spolnosti tako pogosto kot vi, obstaja tudi možnost, da si ne želi spolnosti kot jo trenutno imata. Morda si želi nekaj novega, drugačnega, igrivega … Erotika tu ni mišljena le kot spolnost, ampak širše, kot življenjska energija, oziroma življenje samo kot nasprotje smrti. To pomeni, da smo telesno, čutno in duhovno živi, da našega poželenja ne prepuščamo životarjenju.   

Za ustvarjanje erotičnega naboja med vama, je dobro kakšno skrivnost ohraniti tudi zase. Ni nam treba dogočasiti partnerja z vsako podrobnostjo iz svoje dnevne rutine. Kdaj sta nazadnje imela kakšen zanimiv, poglobljen pogovor, si povedala kakšno zgodbo? Veste o čem sanja vaš partner? Kdaj ste ga nazadnje presenetili?

 

Kdaj se najbolj vzburim?

Parel je spraševala ljudi v kakšnih okoliščinah se najbolj vzburijo?

Ko sem samozavestna, ko mi gre dobro v službi, ko se počutim dobro v svoji koži, ko se počutim privlačnega, ko nimam skrbi, ko sem polna energije, ko imam čas zase …

 

In kdaj jim sploh ni do spolnosti?

Ko se počutim mrtvo navznoter, ko mi ni všeč moje telo, ko se počutim staro, ko nimam časa zase, ko čutim, da sva odtujena, ko mi ne gre v službi, ko se počutim nesamozavestnega, ko imam finančne skrbi, ko imam zdravstvene težave, ko sem tesnoben …

Tukaj lahko vidimo, da odgovornost za lastno vzburjenje v veliki meri nosimo mi in ne naš partner. 

 

Seveda pa do sebe in svojega partnerstva ne gre biti prezahteven. Včasih erotičnega elana ob vseh obremenitvah in preizkušnjah, ki nam jih prinaša življenje, enostavno ne zmoremo. Že ob majhnih otrocih je lahko naše erotično življenje za nekaj časa potisnjeno na stranski tir. To je povsem normalno in pričakovano. Če ga pogrešamo, se je o tem dobro pogovarjati. Včasih je dovolj že droben preblisk, čisto majhna iskrica, predvsem pa sposobnost svežega pogleda. Kot pravi Proust: “Skrivnost ni v tem, da potujemo v nove kraje, ampak da gledamo z novimi očmi.” Ko lahko svojega partnerja, ki mi je tako zelo znan, za hip uzrem na novo. Ko ga gledam iz udobne distance, ko je v svojem elementu, ko žari. Takrat (dam v oklepaj najin jutranji prepir, pozabim, kako me nervira, ko smrči, ko pušča naokrog umazane nogavice) in si mislim: Kako privlačen je ta moški. 

Povzeto po: Esther Perel – Mating in Captivity