“To, česar se najbolj bojimo, se je že zgodilo. Bili smo zapuščeni.” (Kierkegaard)
Vsi se bojimo biti zapuščeni, ta strah je bil in je nujen za preživetje naše vrste. Medtem, ko so živalski mladiči dokaj hitro samostojni, človeški otrok potrebuje mnogo let, da je sposoben preživeti sam. Zato pa je opremljen z vsemi strategijami, da prikliče in obdrži ob sebi odraslega, ki bo zanj poskrbel.
To imenujemo sistem navezanosti. Če bi dojenček znal govoriti, bi najbrž rekel: Si tukaj? Si tukaj zame? Te lahko dosežem? Boš poskrbel/a zame? Me imaš rad/a? Sem ti pomemben? A lahko le joče, se smehlja, brca in še drugače neverbalno sporoča svoje potrebe. Odrasli sprašujemo isto, vendar največkrat ne s temi besedami, ampak skozi jezne zahteve, obtožbe, boj za prevlado, dokazovanja kdo ima prav, umik, kaznovanje z molkom … Kako enostavno bi bilo, če bi lahko le uporabili te preproste, čiste besede. Potem ne bi potrebovali partnerskih terapevtov, da bi nam pomagali videti pod navlako vsakodnevnih prepirov.
Če ste imeli srečo, da ste imeli dovolj dobre starše, ki so se odzivali na vaše potrebe, potem ste uspeli razviti varen stil navezanosti. Naučili ste se, da na ljudi lahko računate, da je svet varen prostor in da ste vredni ljubezni. Sposobni ste regulacije lastnih čustev, samotolažbe, hkrati pa nimate težav obrniti se na bližnjega.
Morda pa niste imeli te sreče. Morda ste bili kot otrok zapuščeni, zanemarjeni, zlorabljeni, ali pa se starši zaradi določenih okoliščin niso bili sposobni odzivati na vaše potrebe. Če je bilo tako, se vam je zgodila nepopisna krivica in resnično mi je žal za to. Zato imate morda še vedno težave v odnosih, še zlasti intimnih. Morda sabotirate vsak svoj odnos, saj globoko v sebi čutite, da niste vredni ljubezni in boste prej ali slej zapuščeni. Morda se izogibate čustveni intimi, ker je nevarno nekoga spustiti preblizu. Morda zapustite vsakega partnerja, da ne bi on prej zapustil vas. Morda, ko ljubite postanete pretirano anksiozni, oklepajoči, odvisni in posesivni. Morda žrtvujete svoje meje in vztrajate v škodljivih odnosih. Morda pa je vaše vedenje nekonsistentno in ga dobro opiše fraza “Sovražim te, ne zapusti me” (Kreisman, Starus). Našteta vedenja kažejo na nevaren stil navezanosti in imajo en skupni imenovalec: STRAH PRED ZAPUŠČENOSTJO.
Kot rečeno, ga ljudje vsi do neke mere čutimo, kar je normalno in pričakovano. Kadar pa je ta strah pretiran, lahko rušilno vpliva na naše odnose. Tako se ujamemo v paradoks: Ker se pretirano bojimo biti zapuščeni, se vedemo na načine, da se naši največji strahovi uresničijo kot samouresničjive prerokbe. In to nas utrjuje v nefunkcioanlnih prepričanjih o sebi: “Saj sem vedela, da sem zguba, vsi moji odnosi propadejo”. Pri čemer lahko občutimo kanček zadovoljstva, ker smo vsaj tako pametni, da smo imeli prav.
Vendar pa je dobra novica ta, da so možgani zaradi svoje nevroplastičnosti sposobni vse življenje graditi nove povezave. Tako lahko s pomočjo novih pozitivnih odnosnih izkušenj svoj stil navezanosti pretvorimo iz nevarnega v varnega. Zadostuje že en sam varen odnos navezanosti. Za začetek je lahko to tudi terapevtski odnos.
V nadaljevanju bomo spoznali nekaj strategij, kako lahko strah pred zapuščenostjo kultiviramo do te mere, da ne bo več rušilno vplival na naše pomembne odnose.
Definiranje korenin
Eden od prvih korakov za premagovanje strahu pred zapuščenostjo je, da definiramo odkod izhaja. Morda smo bili kot otrok zapuščeni fizično (ločitev, smrt) ali psihično (prekinjena vez s staršem zaradi bolezni, zasvojenosti ali kakšne druge težavne okoliščine). Če se ni zgodilo nam, ampak ta strah kljub temu intenzivno čutimo, se je morda zgodilo v prejšnji generaciji in smo ta strah enostavno podedovali.
Več o tem kako prepoznati in se osvoboditi podedovanih družinskih travm, si lahko preberete tukaj.
Dokler hodimo po svetu z nezaceljeno rano zapuščenosti, bo skoraj vsako vedenje drugega lahko v nas sprožilo občutek zapuščenosti, zavrženosti, kar bo povod za paniko. Kot bi na svet gledali skozi očala zavrženosti.
Vzemimo za primer, da vaš partner odpotuje na službeno pot. Nekajdnevna ločitev vas spravlja v neznosno stisko, počutite se zavržene, izdane, jezni ste na partnerja, ker vas je pustil samo, zamišljate si scenarije o nezvestobi ali nesreči s smrtni izidom. Morda ga zasipate s sporočili ali pa le tiho trpite. Racionalno sicer veste, da so vaša čustva pretirana, vendar si ne znate pomagati. Ko ste bili stari pet let, vas je namreč zapustil oče, partnerjeva službena pot pa je bila le sprožilec za globok občutek zavrženosti, ki ste ga sedaj podoživljate. Čustva imajo namreč le en čas in to je SEDAJ. Na ta način ostajate ujeti v boleč občutek zapuščenosti, ki se v vas prebudi ob vsakem podobnem dogodku.
Kadar so naši čustveni odzivi na nek dogodek tako močno pretirani, se nam skoraj gotovo prebuja nekaj iz preteklosti. Če lahko to definiramo, potem lahko vedno uporabimo dvojno zavedanje. Ob naraščajočem nelagodju ob partenrjevem odhodu si lahko rečemo: Ok, normalno je, da ga pogrešam, ampak sem odrasla oseba in to lahko preživim. Nisem več nemočna petletnica, ki jo je zapustil oče. Ta bolečina je le odmev preteklosti. (Če je vajin odnos dovolj varen, lahko svoje občutke seveda delite z njim in sprejemjoč odziv vam pomaga umiriti vaš vzburjeni živčni sistem.)
Samosočutje in imaginacija
Občutek zavrnitve, zapuščenosti je zelo boleč in težko ga je prenašati. Kot bi te nekdo boksnil v trebuh, pravijo nekateri. Zato je zelo pomembna samoregulacija. Za začetek se lahko ustavimo in se osredotočimo na lastne telesne občutke, poiščemo svoj dih, svoj stik s tlemi, se prizemljimo. Poiščemo mesto v telesu, kjer čutimo čustveno bolečino. Če nam ustreza, lahko tja položimo roko in enostavno smo s to bolečino na sočuten in sprejemajoč način, kot bi bili z živalco ali majhnim otrokom. V sebi lahko poiščem sočutje do te male deklice. Morda bi potrebovala objem ali pa kaj drugega. V imaginaciji ji lahko nudimo, kar potrebuje. Včasih še ne zmoremo sočutja do svojega notranjega otroka, ker nam to prebuja preveliko bolečino. V tem primeru se nikar ne silite. Morda ste lahko namesto tega tolerantni in sočutni do vaših obramb.
Nekaterim pomaga, da si v imaginaciji ustvarijo svojega idealnega skrbnika. To je lahko idealna mati, oče, drevo, knjižni junak, žival, oblak, lahko je karkoli. Naš idealni skrbnik nas ima brezpogojno rad, vedno je tukaj za nas. Z notranjo podobo idealnega skrbnika si lahko pomagate kadarkoli ste v stiski zaradi preteklih ali sedanjih odnosnih travm. Morda lahko on/ona poskrbi za vašega notranjega otroka, ga objame, potolaži, čustveno nahrani. Če do sedaj še nimate notranje izkušnje brezpogoje ljubezni, varnosti in sprejetosti, je to lahko dragocena izkušnja. Da vaše telo od znotraj začuti, kako je biti na varnem, sprejet in objet. Četudi se vse dogaja le v vaši domišljiji, vaši možgani in telo pridobivajo nove zdravilne odnosne izkušnje. Tudi tehnike kot je pisanje dnevnika ali čuječnost nam lahko pomagata pridobiti nekaj distance do misli in čustev in posledično regulacije le teh. Zaradi pridobljene distance nas čustvo ne preplavi, lažje ga toleriramo in se pomikamo skozenj.
Prepoznavanje nefunkcionalnih shem
Sheme so prepričanja, ki jih imamo o sebi in svetu. Zgradimo jih na podlagi izkušenj v pomembnih odnosih. Problem nastane, kadar so te rigidne in jim brezpogojno verjamemo. Včasih se večina našega razmišljanja vrti okrog naše odvečnosti, izključenosti in zavrženosti. (Posledično lahko razvijemo socialno anksioznost.) Vendar to ni realnost, ampak svet obarvan s strahom pred zavrženostjo.
Gremo na primer na zabavo, kjer se zapletemo v pogovor s štirimi ljudmi. Prvi trije pogovori gredo dobro, četrta oseba, pa se po nekaj minutah opraviči in odide. Dogodek si razložimo takole: “Seveda je odšla, saj sem dolgočasen. Vsi odidejo od mene, tukaj sem čisto odveč, raje bi videli, da me ne bi bilo”.
Naši možgani delujejo tako, da se trudijo prepoznati namere drugih ljudi, kar je normalno. Zelo škodljivo pa postane, kadar te domneve sledijo določenemu vzorcu, v tem primeru so vse osnovane na afektu zavrženosti. Tako lahko vidimo zavrnitev tudi na mestih, kjer je ni.
Pomaga, če ozavestimo svoje sheme in sami ali s pomočjo terapevta razmislimo o alternativnih razlagah. S tremi ljudmi sem imela zanimiv pogovor, četrti pa je pač odšel. Mogoče med nama enostavno ni kliknilo, mogoče pa njegov odhod sploh ni povezan z mano. Pomaga, če ozavestimo, kako naš um deluje proti nam, kako napleta izmišljene zgodbe o naši neustreznosti in posledično zavrženosti. Če ozavestimo, da so to le naše misli, ne pa resnica, lahko pridobimo nekaj koristne distance. Zgodbe o tem, kako bom zavržen, kako bom žalosten, kako grozno mi bo, poskusimo dati v oklepaj in se osredotočimo na telesno doživljanje. Tako bomo lažje potovali skozi neprijetna čustva, ne pa ostali zataknjeni v njih.
Pogovor dveh živčnih sistemov
Kadar iščemo partnerski ali prijateljski odnos iz stanja obupanosti, smo anksiozni, lepljivi, oklepajoči in s tem ljudi najverjetneje odženemo od sebe. Ko se počutimo dobro v svoji koži, stojimo na svojih nogah, pa jih privabimo. Zakaj je temu tako?
Zapuščenost je največja grožnja za naš živčni sistem, pravi dr. Stephen Porges, avtor polivagalne teorije. Ni naključje, da je najvišja oblika kazni samica. Izolacija, nezmožnost komunikacije in medosebne čustvene regulacije je ključna za ohranitev psihofizičnega zdravja in za preživetje samo. Zato je kronična osamljenost za zdravje potrjeno nevarnejša od kajenja.
Naj se nekoliko pomudimo pri polivagalni teoriji, oziroma teoriji o delovanju našega avtonomnega živčnega sistema. Ime polivagalna izhaja iz lat. imena za živec vagus (lat. klatež), ki je eden najdaljših živcev v našem organizmu. Izhaja iz možganskega debla in inervira mišice grla, cirkulacijo, dihanje, prebavo in izločanje. Živec vagus je glavna sestavina parasimpatičnega živčnega sistema in 80 odstotkov njegovih živčnih vlaken je senzoričnih, kar pomeni, da je povratna informacija kritična za homeostazo telesa.
Naš avtonomni žs se po tej teoriji deli na simpatični (stresni odziv beg ali boj) in parasimpatični del,
ki se naprej razdeli na dve veji: dorsalni (zamrznitev, disociacija) in ventralni vagus (počitek in prebava). Prehajanje med vsemi tremi stanji je ključnega pomena za naše preživetje. Nevarno pa je, kadar ostanemo zataknjeni v simpatičnem (stresnem) odzivu. Takrat lahko nenehno občutimo frustracijo, jezo, bes ali pa strah, tesnobo, paniko, ker je to za organizem izjemno izčrpavajoče. Ko smo v stanju simpatika naš žs deluje namreč, kot da smo v nevarnosti, realni ali namišljeni. Dorsalno vagalno stanje ali zamrznitev je naš najprimitivnejši vzorec ali stanje urgence. Takrat se popolnoma zapremo, počutimo se brezupno in brezizhodno (ne moremo niti pobegniti niti se boriti). Ponavadi se počutimo depresivno, varčujemo z energijo, se disociiramo. Če nekoliko karikiram, je to stanje dar narave, saj se takrat izločijo opiati, ki otopijo bolečino tik preden v nas zagrize sabljezobi tiger.
Za naše zdravje in dobrobit je seveda dobro (razen v kritičnih trenutkih) čimveč časa preživeti s stanju ventralnega vagusa, ki mu z razlogom rečemo tudi socialni vagus. To je naše stanje varnosti in homeostaze. Ko smo v svojem ventralno vagalnem stanju, smo prizemljeni, pozorni, veseli, radovedni, empatični in sočutni. To je stanje socialne angažiranosti, kjer smo povezani sami s seboj in s svetom. Iz tega stanja se seveda najlažje in najbolje povezujemo z drugimi, saj naš živčni sistem sporoča drugemu: „Varno je, lahko se sprostiš“. Naš žs namreč hrepeni po povezanosti z drugim žs.
Simpatična mobilizacija za povezanost je občutek potrebnosti (ang. needy) in oklepanje. In ko smo v tem stanju naš žs drugemu sporoča, da ni varno biti v naši družbi. Kako krivično! Ko smo najbolj osamljeni in bi najbolj potrebovali človeško bližino, je ne dobimo. Ne zato, ker bi bilo z nami osebnostno kaj narobe, ne zato, ker nas drugi ne bi marali, ampak zato, ker naš žs takrat sporoča drugemu žs: ni varno biti ob meni.
Tako lahko začnemo spreminjati prepričanja, ki jih imamo o sebi. „Nihče me ne mara“ lahko zamenjamo z „moj živčni sistem je disreguliran“ (v stresnem odzivu). Že s to spremembo perspektive, lahko dosežemo večjo samoregulacijo. Če me nihče ne mara, sem namreč obsojena na samoto, v drugem primeru, pa lahko nekaj naredim; umirim svoj živčni sistem.
In to lahko kot že rečeno naredimo na več načinov. Sami: samosočutje, samodotik, imaginacija, prizemljevanje, meditacija, čuječnost, stik z naravo, živalmi, … Ali v odnosu: s terapevtom, v terapevtski skupini, s prijateljem, sorodnikom, partnerjem (če ga imam) … skratka v varnem odnosu.
Biti zapuščen kot odrasel je nekaj čisto drugega kot biti zapuščen kot otrok. Boli, ampak preživeli boste. Vedno znova. Odžalovali in živeli naprej. In se ponovno povezovali z drugimi ljudmi. Na svetu nas je dovolj in za vsakega obstaja nekdo. Samo obupati ne smemo.
Ali kot pojejo Eagels:
…Cause I got a peaceful easy feelin’
And I know you won’t let me down’
Cause I’m already standin’ On the ground