Kako jo prepoznati in kako si pomagati?
Pandemija nam je prinesla globalno travmatično izkušnjo. Nikoli več ne bo, kot je bilo. Kar pa ni nujno samo slabo. Situacija se, vsaj upamo, obrača na bolje. Pritiski, ki so se dve leti nalagali na naša pleča, pa so in bodo terjali svoj davek. Starši smo bili med pandemijo gotovo ena od zelo obremenjenih skupin. V postpandemičnem obdobju bomo potrebovali nekaj časa, da pridemo nazaj k sebi. Povprečnemu staršu se je še do nedavnega godilo nekako takole:
Imate otroka v karanteni. Že tretjič v zadnjih nekaj mesecih. Ni bolan, samo v stiku je bil z nekom pozitivnim iz vrtca. Otrok potrebuje vašo pozornost, želi, da se igrate z njim. Skuhati mu bo treba kosilo, ga peljati malo na zrak, zraven pa še na daljavo oddelati svoj delavnik. Pustimo to, da je star 3 leta, ima napade trme in čisto nič ne gre zlahka. Pustimo, da so bile v preteklem letu šole in vrtci vsega skupaj zaprti pol leta, od česar si še niste imeli časa odpočiti. Medtem, ko imate pomemben zoom sestanek, ga s slabo vestjo priklopite na risanke. Popoldne greste v šolo po starejšega in ga peljete na trening. Ko otroka zvečer končno zaspita, do konca izmučeni odprete računalnik in skušate nadoknaditi zamude v službi. Zjutraj se že zbudite utrujeni, neprespani, tesnobni in razdražljivi, ker si niste vzeli niti minute zase. In vse še enkrat od začetka.
Vam je scenarij znan?
Najbrž ga ni starša, ki se ne bi kdaj počutil utrujenega, zaskrbljenega, naveličanega, nemočnega, ujetega … Starševstvo je pač izjemno zahtevna vloga. Vendar to še ni izgorelost. Ta namreč nastopi po dolgotrajnem izčrpavanju, ko je nekdo porabil že vse svoje energetske rezerve in se dokončno psihično in fizično izčrpal.
Izgorelost je bila leta 2019 uvrščena na mednarodni seznam bolezni kot poklicno stanje povezano z več zdravstvenimi simptomi, kot so utrujenost, spreminjanje spalnih navad in zlorabo substanc. Zelo strnjena in točna se mi zdi definicija zdravnice Lucy McBride, da gre za „duševno in fizično posledico nakopičenega stresa na kateremkoli področju življenja, vključno s starševstvom. Da bi zbrali energijo za ponovni vstop v življenje po pandemiji, ljudje potrebujejo več kot le cepivo in dopust; potrebujejo potrditev svojih izkušenj, širši obračun s tem, kako so živeli pred marcem 2020 in orodja, da se izkopljejo iz več kot enoletne travme“ (McBride, 2021).
Starševska izgorelost se od poklicne, pogosteje obravnavane izgorelosti, razlikuje v nekaterih temeljnih značilnostih. V službi delamo določeno število ur najpogosteje od ponedeljka do petka, z otrokom pa smo lahko 24 ur na dan vse dni v tednu. V službi gremo lahko na plačan dopust (razen, če nismo samostojni podjetniki), od starševstva pa si ne moremo nikdar odpočiti. Službo ali delovno pozicijo lahko zamenjamo, otroka pač ne. Zato lahko starševska izgorelost prinese še močnejši občutek ujetosti, brezizhodnosti in krivde.
Prva raziskava na temo starševske izgorelosti je bila izvedena v osemdesetih letih v ZDA in je zajela starše otrok s tumorji. Kasneje se je izkazalo, da poleg kronično bolnih otrok obstajajo še druge okoliščine, ki lahko ustvarijo tveganje za starševsko izgorelost. Pandemično obdobje je gotovo ena od takšnih okoliščin. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja opozarjajo na porast izgorelosti zaradi posledic soočanja s kovidom 19. Z njim živimo že dve leti. Kot družba smo že neskončno utrujeni in naveličani. Starši smo tu gotovo ena od ranljivih skupin, saj moramo v izrednih razmerah nenehno žonglirati med službenimi, starševskimi in gospodinjskimi obveznostmi.
Niste edini
Britanska raziskava je pokazala, da se več kot 80% staršev v času pandemije bori vsaj z enim od simptomov starševske izgorelosti kot so: nižja frustracijska toleranca, razdražljivost, zmedenost, težave s spominom, megla v glavi, povečana raven stresa, depresija, anksioznost, občutek izolacije, težave s spanjem … Več kot polovica mam občuti anksioznost glede vpliva pandemije na izobrazbo in mentalno zdravje njihovih otrok. Pri nas se govori predvsem o zaskrblujočem porastu duševnih motenj otrok in mladostnikov, starši pa smo ostali nekako spregledani. Sama sem simptome starševske izgorelosti opažala tako med svojimi klientkami kot tudi med prijateljicami, znankami in nenazadnje tudi pri sebi. Nujno je nameniti pozornost duševnemu zdravju staršev, saj ima njihova izgorelost lahko katastrofalne posledice za otroke.
Izgorelost, sindrom za katerega je značilna fizična, mentalna in čustvena izčrpanost, vključuje občutek neuspešnosti, izgubo osebne identitete in samoizpolnitve. Je posledica kronične izpostavljenosti visokim zunanjim obremenitvam ali stresorjem v kombinaciji z notranjo gnanostjo. Ali poenostavljeno rečeno, do izgorelosti pride, ko se pojavi neravnovesje med obremenitvami in viri.
Če smo dlje časa izpostavljeni visokim obremenitvam, pri čemer imamo le pičle vire ali pa smo brez njih, se seveda prej ali slej izčrpamo. Tudi avtomobil zmore nekaj časa voziti na rezervi, vendar, če ga mu v doglednem času ne bomo natočili bencina, se bo ustavil. Podobno se zgodi z nami.
Starševska izgorelost se tako kot službena zgodi v treh fazah:
1. faza: Kronična izčrpanost
Izčrpani smo lahko fizično, še zlasti pri mlajših otrocih, ki potrebujejo več nege in varnostnega nadzora. Še posebej so lahko izčrpane mame dojenčkov, ki se zbujajo večkrat na noč. Če imamo najstnike, smo lahko bolj psihično izčrpani zaradi prepiranja z njimi. Seveda je pogosta tudi kombinacija, oziroma psihofizična izčrpanost.
2. faza: Distanciranje od otrok
V drugi fazi se starši čustveno distancirajo od svojih otrok, da bi prihranili nekaj energije.
3. faza: Izguba občutka smisla
V tretji fazi starši izgubijo občutek smisla in kompetentnosti v starševski vlogi. Zaradi česar največkrat občutijo, nemoč, ujetost, apatijo, sram, krivdo … To stanje bi lahko izrazili z besedami kot:
Rada imam svoje otroke, ampak trenutno ne prenesem njihove bližine. Starševstvo trenutno občutim samo kot neskončno naporno, nobenega veselja ne čutim v tem. Zavidam ljudem brez otrok, ki lahko počnejo, kar jih je volja. Včasih se nisem tako počutila. Svojih otrok sem se veselila. Zaradi tega se počutim krivo in ničvredno.
Belgijski raziskovalki Roskam in Mikolajczak sta 2018 razvili vprašalnik za merjenje starševske izgorelosti (Parental Burnout Assessment) na vzorcu več kot 900 staršev za katere je bilo ugotovljeno, da doživljajo starševsko izgorelost.
V svoji raziskavi sta izločili 4 dimenzije starševske izgorelosti:
- Izčrpanost v starševski vlogi
- Kontrast med prejšnjo in zdajšnjo starševsko samopodobo
- Občutek neizpolnjenosti in nekompetentnosti pri starševstvu
- Čustveno distanciranje od otrok
Izgoreli starši lahko iščejo izhod v zlorabi alkohola in drog, čustvenem distanciranju od otrok, v skrajnih primerih pa tudi v samomoru. Kar ima lahko za posledico čustveno prikrajšanost in zanemarjanje otrok, verbalno ter fizično nasilje ter osirotelost. Izgorelost enega ali obeh partnerjev lahko poglobi partnerski konflikt, kar lahko vodi v družinsko nasilje in/ali ločitev.
Dejavniki tveganja
Že sama pandemija prinaša premnoge dejavnike tveganja za pojav izgorelosti. Socialna distanca, osamljenost, omejenost na jedrno družino in posledično pomanjkanje opore, izguba dela, eksistencialna kriza, splošen občutek negotovosti, delo in šola od doma, strah pred boleznijo, strah pred cepivi, vsesplošna zmedenost, polarizacija družbe, nenehne spremembe, izpostavljenost premnogim nesmislom, izguba zaupanja v avtoritete, omejevanje svobode in še bi lahko naštevali.
Starševska izgorelost naj bi se po Abramson pogosteje pojavljala v zahodnih družbah, ki cenijo tekmovalnost, uspešnost in perfekcionizem, kar povečuje stres, hkrati pa zmanjšuje vire, saj odvrača starše, da bi prosili za podporo. Medtem, ko je na vzhodu močnejši duh kolektivizma. Vzhodne kulture običajno dajejo prednost otrokovi poslušnosti in spoštovanju do starejših, medtem, ko se na zahodu običajno uveljavljajo vrednote samoizboljšanja in neodvisnosti, kar pomeni, da je manj verjetno, da bodo otroci sledili navodilom. K perfekcionizmu nagnjene osebe, ki od sebe zahtevajo popolnost na vseh področjih, ob spodrsljajih pa se ostro kritizirajo, imajo gotovo večje tveganje, da izgorijo. (povzeto po Abramson, 2021).
K ranljivejšim skupinam sodijo še samohranilci, starši v nepodpornih ali toksičnih partnerskih odnosih, starši otrok s posebnimi potrebami, begunci, socialno in ekonomsko šibkejši, gospodinje itd. Ugotovljeno je bilo, da večje tveganje za starševsko izgorelost nosijo matere, ker še vedno opravijo več reproduktivnega dela kot moški. Reproduktivno delo (skrb za otroke in gospodinjstvo) pa je pogosto monotono, neplačano, necenjeno in sizifovo.
Seveda pa ni nujno, da bo na primer perfekcionistična samohranilka z vedenjsko problematičnim otrokom tudi zares izgorela. Lahko, da ima hobi, kjer si polni baterije, podpornega partnerja in dobre prijateljice. Vedno je treba dati na tehtnico količino stresa in vire moči ter pogledati v katero smer se nagiba.
Kako si lahko pomagamo?
Nekaj nasvetov za samopomoč
Govorite o tem
Občutek, da nismo sami, da nas nekdo sliši, razume in z nami sočustvuje, lahko precej ublaži raven stresa, nam da občutek povezanosti in umiri naš živčni sistem. Ljudje smo namreč odnosna bitja.
Če vas je sram govoriti o tem, se spomnite na to, da niste edini. Pomaga ovrednotenje travmatične izkušnje, ki smo jo doživljali na globalni ravni. Pogovorite se s partnerjem, prijatelji, sodelavci, sostarši, sorodniki … Obrnite se na osebo, za katero se vam zdi, da ji lahko zaupate. Če tu ne boste deležni razumevanja, poskusite drugje. Vedno so vam na voljo tudi brezplačni telefoni za pomoč v duševni stiski in psihoterapija.
Prosite za pomoč
Priznati si, da potrebujete nekaj pomoči ni znak nesposobnosti, ampak pogumno ter odgovorno dejanje do sebe in do vaših otrok. Razmislite, kako bi se lahko razbremenili vsaj nekaterih obveznosti. Kaj lahko naredijo otroci, partner? Vam lahko včasih kdo popazi otroke, da vsaj malo zadihate? Če babice in dedki niso na voljo, razmislite o varuški. Če si je ne morete privoščiti, se lahko morda za varstvo dogovorite s prijatelji. Tudi razvažanje otrok lahko zmanjšate, če se povežete z drugimi starši. Ko enkrat začnete razmišljati v tej smeri, se pokaže kar nekaj možnosti.
Rahljajte perfekcionizem, kultivirajte samosočutje.
Perfekcionizem je kot rečeno sovražnik številka ena in eden glavnih dejavnikov tveganja pri izgorelosti. Notranji glasek, ki vam nenehno govori, kaj vse bi morali narediti in vas ostro kritizira, ko ne dosegate najvišjih standardov. Ko se bo naslednjič oglasil, mu mirno povejte, da ste samo človek in, da ste utrujeni. Seveda želite, da je čimbolje poskrbljeno za vaše otroke, da uspevate v službi, da je stanovanje urejeno in da poleg tega še dobro izgledate. Vendar ne pozabite, da niste robot. Razmislite na katerem področju lahko svoja visoka merila vsaj nekoliko znižate. Vaši otroci ne potrebujejo popolnega starša, le dovolj dobrega. Če se ženete do izgorelosti, ne boste nikomur v pomoč. Večkrat se opomnite, da že dve leti živimo v izrednih razmerah, da smo vsi utrujeni in da je včasih potrebno le preživeti. Prah in nepomita posoda nista zares pomembna. Večkrat na dan si ponovite stavek: Ni mi treba. Več o perfekcionizmu si lahko preberete tukaj
Poskušajte biti sočutni do sebe. Samosočutni smo takrat, kadar ravnamo s seboj prijazno, kot bi ravnali z dragim prijateljem. Še zlasti kadar smo v stiski, si dovolimo občutiti, kar občutimo, ne da bi se kritizirali za svoje občutke in dejanja. S seboj govorimo v prijaznem, sočutnem tonu. Če vam ustreza, lahko nežno položite dlani na mesto, kjer čustveno bolečino fizično občutite. Ponavadi je to področje prsnega koša ali trebuha. Če vam ustreza, se lahko pobožate, objamete in si nežno prigovarjate. Lahko si tudi kaj prepevate. Podobno, kot bi tolažili otroka ali dragega prijatelja. Pomembno je, da se vam to, kar si govorite in počnete zdi naravno, da se v nič ne silite. Ljudje smo si različni in sčasoma boste sami odkrili, kaj deluje za vas. Več o samosočutju si lahko preberete tukaj
Napolnite si baterije
Četudi si lahko vzamete le 10 minutni odmor, si ga vzemite. Privošččite si vodeno meditacijo, sprehod, branje knjige, kopel, dremanje, sprehod, glasbo ali karkoli vas pač napolni. Lahko si naredite seznam aktivnosti, ki vas napolnijo in planirate čas zanje. Ponavadi naši urniki vsebujejo le kup obveznosti, za prijetnejše aktivnosti pa pogosto zmanjka časa. Le te bi na naših urnikih morale zavzemati enakovredno mesto, če želimo biti v ravnovesju. Ravnovesje pa je kot vemo ključ do psihofizičnega zdravja.
Kateri so vaši viri moči?
Že razmislek o lastnih virih moči nas lahko opolnomoči. Še bolje je, če naredimo seznam. Poznamo notranje in zunanje vire. Zunanji viri so lahko naši pomembni odnosi, poklic, različna znanja, hobiji, stanovanje, narava, moda, itd. Notranji viri pa naš duševni potencial kot na primer humor, inteligenca, samosočutje, samozavest, domišljija itd. Če ugotovimo, da je virov premalo, bi bilo dobro razmisliti o okrepitvah.
Okrepite znanje s področja vzgoje in poglobite odnos s svojim otrokom.
Ker je starševska izgorelost povezana z občutkom nekompetentnosti pri vzgoji in slabo starševsko samopodobo, bi se bilo dobro doizobraziti tudi na tem področju. Znanje je danes lahko dostopno v obliki knjig, člankov, videov, vebinarjev, delavnic ipd. Tako boste ponovno dobili nekaj samozavesti na področju starševstva.
Ko si boste vzeli nekaj časa zase in se povezali s svojimi viri moči, se boste lažje ponovno povezali tudi s svojim otrokom. Če imate več otrok, poskrbite, da boste imeli z vsakim nekaj časa ena na ena. To je lahko že kratek čas za sprehod v park, metanje na koš, igro kart itd. Ni pomembno kaj počneta, samo da je obema v veselje.
Če je zelo težko in vam zgoraj omenjeni nasveti ne koristijo, nikar ne odlašajte in si poiščite strokovno pomoč.
Starševstvo je poslanstvo, ki je lahko v enem trenutku neskončno nagrajujoče, že v naslendjem pa neskončno naporno. V vsakem trenutku se trudimo po svojih najboljših močeh. Povsem normalno je, da smo kdaj utrujeni, naveličani, znervirani in imamo vsega dovolj. Bodimo sočutni s seboj tudi, ko se tako počutimo. Šele takrat bomo lahko zares sočutni in avtentični tudi do svojih otrok. Starši namreč nismo vsemogočni bogovi, ampk samo ljudje, ki se trudimo za svoj košček sreče.
Viri:
Članek je delno povzet po:
Abramson, A. (2021)The impact of parental burnout. American Psychological Association. Pridobljeno s: https://www.apa.org/monitor/2021/10/cover-parental-burnout
Mikolajczak, M., Gross, J.J., Roskam, I. (2021) Parental Burnout: What Is It and Why Does It Matter? UCLouvain, Belgium, 2 Stanford University, USA.
Mcbride, L. (2021) By Now, Burnout is a Given. The Atlantic. Prodobljeno s: https://www.theatlantic.com/ideas/archive/2021/06/burnout-medical-condition-pandemic/619321/
Mir, S. (2021) Parental burnout: how juggling kids and work in a global pandemic brought us to the brink. The Guardian. Pridobljeno s: https://www.theguardian.com/lifeandstyle/2021/sep/08/parental-burnout-how-juggling-kids-and-work-in-a-global-pandemic-brought-us-to-the-brink
Neff, K. (2011) Self-Compassion: The Proven Power of Being Kind to Yourself. New York : William Morrow