Odrasli ljudje v današnji družbi zelo pogosto izgubimo zavedanje o tem, kako zelo smo povezani s svojim telesom. Veliko govorimo o čustvovanju, raziskovanje sebe in psihoterapija sta se v zadnjem desetletju močno razširila.
Če je bilo v času naših babic kot nasilje prepoznano predvsem fizično nasilje, je danes tudi čustveno/psihično nasilje enako prepoznano.
Kako pa je z našim odnosom do telesa in čustvovanjem?
Občutek imam, da svoje telo še vedno uporabljamo zgolj kot sredstvo delovanja. Če se nam zgodi fizično nasilje ali se poškodujemo, seveda posledice le tega opazimo na svojem telesu in ga zdravimo. Pa še to, se nam pogosto mudi. Nimam časa za bolniški dopust, mudi se k izpolnjevanju obveznosti.
Zato se mi zdi prvo načelo pristopa AMR (po Vrbančič Simonič) pravzaprav bistveno. Proces Aktivacije posameznika popelje v ponovno raziskovanje gibanja. Zavestno raziskovanje gibanja na katerega smo pozabili, ker nam je upravljanje z našim telesom postalo tako avtomatsko kot vožnja avtomobila (potem ko jo enkrat obvladamo). Gre torej za zavesten stik s telesom, zavedanje načina dihanja in drže telesa, raziskovanje različnih gibov in položajev telesa.
Pomembno se mi zdi tudi zavedanje obojestranskosti.
Ne le, da se naše čustvovanje, stres in na sploh doživljanje naše okolice odražajo na našem telesu (verjetno vsi poznamo občutek, ko je negativnih dražljajev preveč in te napetosti telesno ne zdržimo, zato izbruhnemo), pomembno se je zavedati, da lahko delujemo tudi obratno. Torej, kot vplivajo naši občutki na naše telo, prav tako lahko preko telesa in telesne aktivacije in giba »očistimo« naše čustvovanje. Bolj kot raziskujemo gibanje in redno uporabljamo vaje nebesednega zavedanja, bolj se zavedamo svoje telesnosti in s tem tudi prepoznavamo opozorilne znake potencialne utrujenosti, frustracij ali pa sreče. In tudi to je za naše duševno zdravje zelo pomembno.
Da se zavedamo in si vzamemo čas za občutenje pozitivnih občutkov in harmonije, iz katerih lahko črpamo energijo in motivacijo za nadaljnje delovanje in kateri krepijo naš občutek smisla. Če se dogajanja v nas ne zavedamo, le to v nas obtiči. S tem, ko se svojih občutenj zavemo, pa jih lahko preko telesa tudi spremenimo. Tudi polivagalna teorija (Porges) pojasnjuje, kako gibanje v varnem okolju pomaga regulirati vzdraženje in omogoča telesno ter čustveno sprostitev.
Naslednja stopnja v procesu – Motivacija – je globlje raziskovanje našega notranjega sveta.
Kako lahko skozi gibanje vstopimo v naše globlje doživljanje našega vsakdana in vlog, ki jih zasedamo. Ali se zavedamo kako drugače delujemo v skupnosti svoje primarne družine, kakšno držo zavzamemo kot mama/oče in kakšno kot uslužbenec na delovnem mestu? Kako se počutimo in kakšna je naša vloga v širšem družbenem kontekstu? Doživljamo sebe kot v skladju z zahtevami svojega okolja ali ne? Morda nimamo pripravljenih odgovorov na ta vprašanja, če bi se o njih ta trenutek vprašali, ima pa dostop do odgovorov naše telo.
Naši ponotranjeni vzorci predstavljajo temelj naše osebnosti.
Pomembno je, da jih prepoznavamo in se jih zavedamo. Gibanje v procesu Motivacije postaja sredstvo za raziskovanje notranjega sveta in izražanja naših zgodb.
Drugi pomemben vidik motivacije je ustvarjalno raziskovanje, ki spodbuja posameznika k spremembi.
Sami pogosto ostajamo v svojih utečenih navadah in vzorcih gibanja. V procesu uglašenega delovanja s skupino, pa je posameznik spodbujen k raziskovanju novega.
Učimo se s tem, ko delujemo in preizkušamo (in ne zgolj opazujemo).
Zadnje načelo AMR je ozaveščanje te nove izkušnje. Povezovanje novega uvida s prejšnjimi izkušnjami in kako nam to novo spoznanje lahko pomaga pri spremembi našega delovanja v vsakdanjem življenju. Preko novega načina gibanja poskušamo poiskati tudi nov način razmišljanja in delovanja v življenju, s tem pa, ko se nam odpirajo nove možnosti, pa raste naš občutek smisla, upanja, zadovoljstva.
»Utelešena kognicija«
Danes vemo, da ima gibanje izjemen vpliv na razvoj možganov pri otrocih, saj spodbuja številne kognitivne, čustvene in fizične sposobnosti, ki so ključnega pomena za njihov celosten razvoj. Pomen gibanja za otroke je večplasten in obsega različna področja. Pomaga izboljšati kognitivne funkcije, kot so spomin, koncentracija, reševanje problemov in sposobnost učenja. Raziskave so pokazale, da so otroci, ki se redno ukvarjajo z gibanjem, bolj sposobni predelovati in shraniti informacije ter bolj osredotočeni na naloge, ki jih opravljajo. Gibanje spodbuja razvoj možganskih povezav in povečuje plastičnost možganov, kar je ključnega pomena za učenje in prilagajanje novim izkušnjam. Pomaga pri tvorbi živčnih poti, ki so pomembne za sposobnost učenja in pomnjenja. Med gibanjem, še posebej v skupinskih igrah ali športih, razvijamo pomembne socialne spretnosti, kot so sodelovanje, deljenje, reševanje konfliktov in izražanje čustev. To nam pomaga pri vzpostavljanju zdravih medosebnih odnosov.
Gibanje in kognicija/misel, so torej povezani.
Poglejmo primer. Predstavljajmo si, da smo slabo spali, zjutraj smo že pred službo s kavo polili neke pomembne papirje, predviden sestanek se nam prestavi na kasnejšo uro in podre plane za nadaljnji potek dneva. Naše telo se kopiči s stresom, lahko postajamo napeti in odrezavi. Ko se po nekem takem dnevu odpravim na tek, je najprej težko začeti. Kot da vse misli težijo telo, da se s težavo premika. Ko pa vztrajamo in se srčni utrip poviša, pretok energije steče skozi telo in pretočnost telesa se prenese na pretok misli. Misli so jasnejše, bremena postanejo lažja.
Ko sem pisala magistrsko nalogo, je bil ravno tak tek tisti, ki je mnogokrat prinesel neko novo idejo, novo misel ali način kako nekaj izpeljati. Ultra-tek je lahko še en primer povezave telesa z mislijo, utelešene izkušnje. Večkrat me kdo vpraša, le zakaj je ljudem treba na tako preizkušnjo? Ko enkrat premagamo razdaljo 100km ima to lahko velik pomen za naše življenje. Naše telo je doživelo izkušnjo, da zmoremo. Da zmoremo premagati neko veliko oviro in da je trud na koncu poplačan. Da se splača vztrajati. In ko enkrat tako izkušnjo pretečenega teka imamo, je naslednjič mnogo lažje. Že vemo, da bomo zmogli. Naše telo si je zapomnilo, da lahko. In to lahko prenesemo tudi na druga življenjska področja. Da zmoremo doseči nekaj, kar se zdi težko. Ampak bomo zmogli. Ker smo si to že dokazali. Enkrat nam je že uspelo, lahko nam ponovno.
Deluje pa tudi na mnogo preprostejši način, na katerega danes pozabljamo. Učenje. Kako se otroci učijo? Skozi igro, preizkušanje, skozi telo. Tudi pisanje. Matematika. Matematike se ne bomo naučili z opazovanjem računanja. Takrat se nam pogosto zdi, da je vse jasno in razumljivo. Ko pa moram nalogo izpeljati, se lahko ustavi. Potrebna je vaja. Preko pisanja na papir. Pisanje z roko izginja, kar je velika škoda za naše otroke. In z zavedanjem le tega imamo moč in motivacijo, da pisanje in telesno aktivacijo ohranjamo in spodbujamo.
Zapis je nastal kot refleksija po opravljenem izobraževanju pri Alenki Lin Vrbančič Simonič (logoterapevtka in plesno-gibalna psihoterapevtka), od oktobra do decembra 2024.
Maja Peperko