Novi korona virus – pozdravljena tesnoba!

Naša edina gotovost je, da je prihodnost negotova.

Tudi vi zadnje čase občutite nekakšno utesnjenost, napetost v prsnem košu ali želodcu, kepo v grlu, morda se vam tresejo roke, slabše spite, se težje zberete, se vam pogosto vsiljujejo misli, ki se začnejo s Kaj če … ? Niste edini. Tesnoba je zelo normalen odziv na trenutno situacijo v državi in svetu.

Tesnoba je strah usmerjen v prihodnost. Navadno se pojavi, kadar imamo občutek, da ne bomo kos življenjski situaciji, ki je pred nami. Trenutna situacija je negotova. Virus je nov in še neraziskan. Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnjih dneh, tednih, mesecih. Lahko le predvidevamo na podlagi dosedanjih izkušenj. Beseda tesnoba ali anksioznost izhaja iz latinske besede angere, ki pomeni stiskati. Zelo močna tesnoba se lahko stopnjuje v paniko. In pred paniko nas  nenehno svarijo mediji. Panika ni na mestu, saj onemogoča trezen razmislek in slabi imunski sistem. Tega pa bomo še kako potrebovali! Brezbrižnost in neodgovorno obnašanje sta na mestu še manj, saj pripomoreta k širjenju virusa.
Ne pozabimo, da ima strah samoohranitveno, varovalno funkcijo. Če ga ne bi občutili, ko smo dejansko ogroženi, bi že zdavnaj izumrli. Le če bomo ravno prav tesnobni, nam bo uspelo zajeziti ta grozni virus. Ravno prav tesnobni, da si bomo pogosto umivali in razkuževali roke, kljuke na vratih in ostale površine, če je možno delali od doma,  ohranjali varno medosebno razdaljo, se družili le preko elektronskih naprav … skratka ostajali doma, doma in še enkrat doma.
Naši svetovi so tako postali zelo ozki, če že ne utesnjeni. Javno življenje se je ustavilo. Naši otroci (če jih imamo) so zdaj z nami 24 ur na dan in mi moramo ob tem še delati za službo.

Porajajo se nam različna vprašanja:

Kaj, če zbolim? Kaj, če zbolijo moji bližnji? Kdo bo šel v trgovino, če bomo vsi v karanteni? Kaj, če bom ločen-a od družine? Ima država dovolj kapacitet, da bo oskrbela vse težje primere? Kaj, če umrem? Kaj, če umre kdo od mojih bližnjih? Kako bo z mojim poslom? Kaj, če mi zmanjka

denarja? Kdo bo pazil na moje otroke, da bom lahko delal-a? Nas čaka gospodarska kriza? Kdaj bo že konec te more?  … Pri nas se je mora komaj dobro začela, zato bomo morali potrpeti vsaj še kakšen mesec.

V nadaljevanju si lahko preberete nekaj predlogov za samopomoč.

Po potrebi omejite googlanje

Sama pri sebi sem opazila, da so novice o korona virusu postale že prava mala obsesija. Vsak prosti trenutek sem prebrala vse na to temo. Mediji o drugih temah praktično ne pišejo več. Več kot sem brala, bolj mi je naraščala tesnoba. Predlagam, da se opazujete in če branje in informiranje o temi pomirja vašo tesnobo, berite dalje, če pa jo hrani in vas spravlja v paniko, bi ga bilo smiselno omejiti. V paniko vas lahko spravijo tudi pogovori z ljudmi, ki jih korona virus skrbi mnogo bolj kot vas. Tudi mene je pogovor z mojo materjo, ki mi je rekla: “Marija, zdaj piši dnevnik. Zanimivo ti ga bo brati čez nekaj let. Seveda, če boš preživela.” Moj čustven del možganov se je takoj odzval s strahom in me vrgel v drugo svetovno vojno, kjer sem bila uboga mala Ana Frank. Potem se je oglasil moj racionalni del možganov in me spomnil, da imam kot dokaj zdrava 38 letnica najbrž več možnosti, da me povozi avto, kot pa korona virus. Seveda, pa nimajo vsi te sreče. Povsem naravno je, da je pri starejših in kronično bolnih ljudeh samoohranitveni strah tu močnejši.

Pogovarjajte se še o čem drugem

Na dejstvo, da očitno preveč govorim o korona virusu me je opozoril moj dveletnik, ki je mahal po kuhinji s plastičnim mečem in vpil “Plemagal bom kolona vilus!” Res je, da vsak vaš strah potrebuje svojega sogovornika, vendar ni treba, da je na sporedu le še ta tema. Predvsem pa ti sogovorniki ne smejo biti naši otroci, to nikakor ne bi bilo pošteno do njih, če ne že čustveno zloraba. Če imate otroke, jim letom primerno razložite, kaj se dogaja, zakaj je vrtec ali šola zaprta, vendar jih obvarujte pred pretiranim strahom in paniko. Otroci čutijo, da se nekaj dogaja nekaj težkega, zato bodo morda prestrašeni, tesnobni, jokavi, imeli izbruhe jeze … Prisluhnite jim, dovolite jim izraziti vsa čustva. Poskušajte delovati pomirjujoče. Razložite jim, kako lahko pred virusom zaščitijo sebe in svoje prijatelje (umivanje rok, varna razdalja).

Pogovorite se s svojo tesnobo

Da pa bi lahko pomirili svoje otroke, morate najprej pomiriti sebe. To nikakor ne gre na silo. Tesnobe, strahu niti katerega drugega težkega čustva se ne ali premagati in obvladati z različnimi tehnikami, kot je dolga leta veljalo v zahodni psihologiji. Vsako čustvo, ki ga skušamo premagati, se navadno še okrepi in nam prinese sekundarno trpljenje. Budisti so že davno vedeli, da ga je bolje le sprejeti in zadnja leta se tega od njih učimo tudi mi. Umiritev in sprostitev bosta (če bosta) prišli kot stranski produkt in ne kot cilj. Vzemite si nekaj trenutkov zase, kjer vas ne bodo motili in pozornost usmerite na svoje dihanje, ne da bi ga kakorkoli skušali nadzorovati. Le opazujte, kako je, ko vdihnete in izdihnete, vdihnete in izdihnete. Če vam ustreza, lahko svoj dih nekoliko poglobite. Potem začutite celo svoje telo od vrha glave, do prstov na nogah in od prstov na nogah do vrha glave.  Preverite, kako je v tem trenutku biti v vašem telesu. Je morda kakšen del, ki še posebej pritegne vašo pozornost? Je to mogoče kepa v želodcu, težke roke, cmok v grlu ali kaj drugega. Če vam ustreza samo bodite malo s tem. Za začetek lahko temu občutku samo rečete: “Živijo. Vem, da si tukaj.  Čutim, kako ti je.” Potem opazujte, kaj se dogaja s tem delom, kako je občutiti sedaj, ko ste ga opazili, mu namenili pozornost.

To počnite samo toliko časa kot vam je udobno, v nič se ne silite. Če bi vas čustvo začelo preplavljati, prenehajte. 

Lahko poskusite tudi nekoliko drugače.

Strahu in tesnobe ne morete kar izbrisati, lahko pa jo poskusite dajati na distanco.

Že, če izrečemo: “Strah me je.” nam navadno nekoliko odleže. Sploh, če to rečemo osebi, ki nam nudi varnost in oporo. Kaj pa, če namesto “strah me je” ali “tesnobna sem” rečemo: “Nekaj v meni se boji ali je nekaj v meni je tesnobno.”

Občutite razliko? Nisem več cela prestrašena in tesnobna, ampak je to samo še en del mene. In sedaj lahko vzpostavim dialog s tem delom, ki je prestrašen, tesnoben, paničen. Na ta način tesnoba in strah ni več vse kar je, sedaj sem namreč veliko večja od tega strahu in s te perspektive lahko poskrbim za ta prestrašen, tesnoben del sebe, kot za majhnega otroka. Velikokrat mu odleže že, če se počuti videnega in sprejetega.

Se vam to zdi nekoliko preveč abstraktno, morda celo trapasto? Nekaterim ustreza, drugim ne. Izbira je seveda vaša. Morda pa vam ustrezajo vodene meditacije, na youtubu jih je veliko, Priporočam tiste iz čuječnosti  (minfulness  meditation).

Reorganizacija družinskega življenja

Glede na to, da so šole in vrtci zaprti, starih staršev pa ne gre izpostavljati, bo nova organizacija družinskega življenja lahko kar zahtevna. Poskusite ta čas, ki ga boste preživeli skupaj, preživeti čimbolj kakovostno. Naj otroci ne bodo večino časa pred ekrani (nekaj tega bo najbrž neizogibno, sploh, če morate delati od doma).  Bodite čim več zunaj na svežem zraku v naravi. Sprehod po gozdu je odlična izbira. Doma pa naj raje kaj ustvarjajo, rišejo, pišejo … Potegnite na plano pozabljene igrače, družabne igre, pecite kruh, piškote … Šolarji bodo verjetno dobili navodila za domače delo. Poskrbite za dovolj zdrave hrane, spanca in vitaminov.

Veliko časa skupaj in napeti živci lahko prinesejo tudi več partnerskih in družinskih konfliktov.

Poskušajte biti strpni, predvsem pa si vzemite nekaj časa samo zase in kakšen pobeg v naravo, dober film, knjigo. Na splošno velja tudi, da smo složnejši, kadar imamo skupnega sovražnika in zdaj ga gotovo imamo.

Nahranite si dušo

Za nekatere to pomeni umetnost, za druge šport, narava, meditacija, religija. Vera v Boga ali v višje dobro vam je lahko v teh kriznih časih v veliko uteho. Vsak pri sebi najbolje ve, kaj mu pomaga. Nekatere sprošča pospravljanje, pranje avtomobila, druge vrtnarjenje, tretje pisanje. Predvsem pa bodimo drug drugemu v oporo. Povežimo se z družino in prijatelji (četudi preko elektronskega vmesnika). Poskrbimo za tiste, ki trenutno potrebujejo našo pomoč.

Želim vam vse dobro, veliko zdravja, ljubezni, moči in modrosti, ki jo bomo v teh kriznih časih še kako potrebovali. Nenazadnje pomaga tudi humor. Sama ob gledanju Seinfelda pozabim na vse gorje tega sveta.

Marija Remškar
Zakonska in družinska terapevtka