Časi, v katerih živimo, nam lahko prinesejo nemalo stisk, s katerimi se soočamo vsak na svoj način in bolj ali manj uspešno. Spremembe, ki smo jih morali kar čez noč vnesti v svoj vsakdan, imajo in bodo imela posledice na skoraj vseh področjih našega življenja. Nekaj bo seveda tudi takšnih na bolje. Začenši s čistejšim okoljem, upočasnitvijo norega tempa, pogledom vase, prevrednotenjem vrednot, osredotočenostjo na bistveno, hvaležnostjo, skromnostjo, strpnostjo, solidarnostjo, ljubeznijo do bližnjega … Nikakor nočem saditi rožic v smislu hvaležnosti za tole “božjo nadlogo”, ki nam bo dala vetra, da bomo potem postali boljši ljudje. Situacija je izjemno težka, za nekatere celo travmatična in imela bo dolgoročne posledice.
Tisti, ki živite sami in svojih bližnjih ne morete videti iz varnostnih razlogov, v izolaciji morda čutite bolečo osamljenost. Ljudje smo socialna bitja, potreba po čustvenem in fizičnem stiku je vgrajena v naš živčni sistem, zato lahko izoliranost predstavlja vir stresa. Še dobro, da imamo telefone, skype, družabna omrežja in druge elektronske vmesnike.
Tistim, ki smo se znašli doma z majhnimi otroci, samota nasprotno predstavlja skrajno redko dobrino, ki je dragocena kot suho zlato. Izgubljamo se v množici vsakodnevni opravil, skrbi za otroke, njihovo šolo, prehrano, zabavni program, nekateri moramo vmes še delati za službo.
Otroci pogrešajo vrtec in šolo, ne morejo na igrišče, mladostniki se ne morejo družiti, maturantje bodo prikrajšani za maturantski ples, absolventi za absolventski izlet, za zabave, koncerte, kino, objeme, poljube …
Spet drugi ne uživajo luksuza izolacije in se morajo vsak dan znova podati na “bojno polje”, pri čemer tvegajo lastno zdravje in življenje. Tukaj imam v prvi vrsti v mislih vse zdravstveno osebje, pa tudi trgovce, čistilke, dostavljalce in vse ostale službe, brez katerih ne gre.
Na drugi strani so tisti, ki ostajajo doma brez dela in trepetajo za svoja delovna mesta ali delovna mesta svojih zaposlenih. Mnogi so zdrsnili pod prag revščine, nimajo več za hrano in položnice. Ne morem si niti zamisliti, v kakšni stiski so se znašli starši, ki otroku ne morejo zagotoviti računalnika za šolo na daljavo.
Na večini področji je čutiti nekakšno zaustavljenost; procesi, ki so se začeli, so bili naenkrat in na silo zaustavljeni. Kot v Trnuljčici, ko vsi dvorjani zamrznejo sredi giba. Tako smo tudi mi obstali sredi svojih projektov. Nekateri so želeli začeti z novim poslom, zaključiti šolsko leto, oditi v tujino, se poročiti … Spet drugi so obtičali v nefunkcionalnih zvezah, ki so jih hoteli končati, pa zdaj zaradi trenutne situacije ostajajo skupaj. Kam gre zdaj vsa ta nakopičena energija, vse to ustavljeno življenje? Se nabira v naših telesih in nas zastruplja od znotraj? Ljudje se začenjamo počutiti kot živali v kletki, postajamo manj strpni, kar prinese več družinskih, partnerskih in medsosedskih konfliktov. Morda pa to zataknjeno energijo uspemo prepoznati in ji znamo poiskati druge, funkcionalnejše izhode?
Ker je naš sovražnik neviden, nam vsak človek lahko predstavlja potencialno nevarnost, prisoten je tudi strah, da bi sami koga okužili. Na drugi strani nekateri doživljajo ukrepe kot močno pretirane, spet drugi v virus sploh ne verjamejo in v vsem skupaj vidijo nekakšno teorijo zarote. Ljudje težje pobegnemo od sebe. Situacija nas sili, da znova premislimo svoje dosedanje življenje, morda znova pretresemo svoje vrednote. Pobegi so se zreducirali na tek v gozd, v domišljijske svetove, internet, substance, kar lahko vodi tudi v odvisnosti. Morda pa vi sami ali kdo od vaših bližnjih na svoji koži izkušate bolezen, kar je najbrž zelo težka preizkušnja. Če že ne v fizičnem, pa gotovo v psihološkem smislu. Srčno vam želim čim manj komplikacij in da bolezen uspešno premagate.
Zelo normalno je, da se ob tako stresni in negotovi situaciji v nas sproži preživetveni strah, postajamo vse bolj tesnobni, doživljamo napade panike, tonemo v malodušje ali celo v depresijo, imamo težave z izbruhi jeze, lahko se poglobijo družinski in medsosedski konflikti, ki se včasih stopnjujejo celo v fizično nasilje.
V teh težkih časih so vam na voljo skype terapije, ki predstavljajo dokaj dobro alternativo terapijam v živo. Res, da nismo skupaj v istem prostoru, vendar se vidimo in slišimo. Nudim vam zaupno in varno okolje. Odpeljem se v svojo pisarno, daleč od družinskega živ žava. Če doma nimate možnosti osamitve in zasebnosti, je ena od možnosti vaš avto ali kotiček v naravi, kjer vas nihče ne bo motil.
Ni treba, da ste sami s svojimi stiskami. Dober odnos je tisti, ki zdravi in varen terapevtski odnos je lahko takšen.
Kaj lahko pričakujem od skype terapije?
Da boste slišani, videni in razumljeni v stiskah, s katerimi se soočate. Da se boste z mojo pomočjo in pomočjo mojih kolegov naučili poslušati svoj notranji glas, svoje telo, prišli v stik s sabo, s svojimi potrebami, željami, hrepenenji. Se notranje umirili. Bolje razumeli, zakaj delujete kot delujete. Raziskovali, kaj vas ovira, da bi lahko zaživeli, kot si želite razvili svoje potenciale. Imeli boljši odnos sami s seboj in s svojimi bližnjimi.
Prednosti: Nikamor se vam ni treba peljati, ostajate v udobju svojega doma, prihranite čas in denar za bencin. Manjši ogljični odtis. 100% covid varno. 🙂
Slabosti: Nismo v istem prostoru, celotna izkušnja je zato morda nekoliko okrnjena.
Marsikdo bi se dal najraje zamrzniti, samo da bi bilo to obdobje čimprej za njim, pa žal ne gre tako. Bilo pa bi bilo morda tudi škoda, ker bi bil prikrajšan za močno življenjsko izkušnjo, ki nas bo gotovo dodobra pregnetla. Če je glavna struga začasno ustavljena, lahko začnemo kopati kakšno novo, vzporedno strugo, po katerih bo naše življenje teklo naprej. Lahko jih izkopljemo tudi več. Morda bomo sčasoma celo ugotovili, da je kakšna od novih strug bolj pretočna od osnovne in bomo na njej ostali, tudi ko bo korona za nami.