Perfekcionizem ne kupi ljubezni

Perfekcionizem ne kupi ljubezni

Petra je zaposlena kot odvetnica v uspešni odvetniški družbi. Zase pravi, da je perfekcionistka. Že v času šolanja si je postavljala izjemno visoke standarde. Kadar ni dobila najboljše možne ocene, se je kritizirala in počutila ničvredno. Ob peticah in kasneje deseticah si ni nikdar znala čestitati in se razveseliti, saj so bile nekaj samoumevnega. Podobno se počuti sedaj, ko uspešno zaključi kakšen projekt. “Lahko bi bilo bolje”, si reče in še dolgo premleva o svoji domnevni napaki ali nedoslednosti, čeprav je primer uspešno zagovarjala in je bila stranka več kot zadovoljna. Pogosto ji zmanjka časa, ker z delom odlaša do zadnjega. Izjemno visoki standardi, jo namreč navdajajo s tesnobo. Tukaj se spet oglasi njen notranji kritik in ji očita lenobo in nesposobnost. Takrat se skrije pod odejo z vrečko čipsa v roki in se počuti ničvredno. Odkar je postala mama je življenje postalo še napornejše, ker meni, da mora biti tudi na tem področju popolna. Popolna odvetnica, popolna mama, žena, gospodinja in nenazadnje, tudi izgledati mora popolno. Ostro se kritizira zaradi tistih nekaj dodatnih kilogramov, ki so ji ostali po porodu. Še zlasti jo je sram, kadar mora s svojim malčkom v trgovino ali na kakšen drug javni kraj. Ker se njen mali pač obnaša, kot se dvoletniki s svojimi nerazvitimi možgani obnašajo. Jemlje stvari s polic, teka po trgovini in ima izpade trme. Takrat se počuti izpostavljeno, ocenjevano, kot slaba mama. Kadar je sama preveč razburjena, da bi ga pomirila, si očita, kadar ji to uspe, pa si ne zna dati nobenega priznanja, saj se to od mame vendar pričakuje. Nikakor ne more najti ravnovesja med delom in skrbjo za družino. V vsakem primeru trpi eno ali drugo. Nikakor ne dosega svojih standardov popolne matere in popolne odvetnice. Zaradi tega se ostro kritizira in postaja vse bolj nesrečna.

Vam je Petrina zgodba znana?

Ljudje smo bitja odnosov in vsi, naj si to priznamo ali ne, hrepenimo po tem, da bi bili ljubljeni, razumljeni in sprejeti. Taki kakršni smo, brezpogojno. Posamezniki z močno izraženim in perfekcionizmom v brezpogojno ljubezen žal ne verjamejo. Menijo, da si jo morajo prislužiti s svojimi uspehi, dosežki, ustrežljivostjo, videzom in nastopom. Zato se nenehno ženejo in stremijo k popolnosti, ki pa je seveda nedosegljiva. Beseda perfekcionist ima v družbah, ki cenijo visoko storilnost prej pozitiven kot negativen predznak. Pod tem si največkrat predstavljamo nekoga, ki je predan svojemu delu, ni zadovoljen s povprečnim, ampak stremi k nenehnim izboljšavam. Svoje delo konča v roku, je optimističen, fleksibilen in dela z veseljem. To strokovno imenujemo adaptivni optimizem (Soenens in Elliot).

Ko pa je perfekcionizem pretiran, ta osebnostna lastnost lahko postane izjemno škodljiva. Maladaptivni perfekcionisti (Soenens in Elliot) nikoli niso zadovoljni s svojimi dosežki, saj si postavljajo nerealno visoke standarde.Tako zelo se bojijo narediti napako, da so pri svojem delu rigidni in neustvarjalni. Nagnjeni so k prokrastinaciji (odlašanju) saj jih visoko zastavljeni cilji navdajajo s tesnobo. Delo redko končajo v roku, saj zanje nikoli ni dovolj dobro in ga do onemoglosti popravljajo. Pretirano so zahtevni do sebe/in drugih. Ker je njihova samopodoba in občutek osebne vrednosti odvisen od zunanjih uspehov in potrditve, ob neuspehu doživljajo čustva tesnobe, žalosti, manjvrednosti, notranje praznine, kar lahko vodi v depresijo, motnje hranjenja, razne odvisnost, izgorelost …

 

Kako vzgojiti maladaptivnega perfekcionista?

V idealnem svetu bi vsi imeli dovolj dobre starše, ne popolnih, le dovolj dobre (pojem “dovolj dobra mama” po D.Winnicott). Takšne, ki bi jih bili sposobni začutiti, se odzvati na njihove čustvene in fizične potrebe, jim nudili varno zavetje, se znali opravičiti za svoje napake, jih videti kot od njih ločena bitja, spoštovali in brezpogojno ljubili.

Žal pa se dogaja, da so starši do otrok pretirano zahtevni, da jih ne vidijo kot od njih ločenih edinstvenih posameznikov, ampak se osredotočajo le na njihove uspehe ali neuspehe. Nemalokrat jih uporabljajo kot podajške za uresničevanje lastnih neizpolnjenih ambicij, neuspehi pa so pospremljeni s kritiko in kaznijo. Ker ne ločijo otroka od njegovih dejanj, mu s tem posredno sporočajo: “Če ti ne bo uspelo, boš nevreden in neljubljen.” To sporočilo se zasidra globoko v posameznikovo nezavedno, zato se bo neizprosno ter skrajno nesočutno gnal za zunanjim uspehom in potrditvijo. Kar lahko nemalokrat vodi v izgorelost.

Starši tega ponavadi ne počnejo iz zlobe, ampak največkrat, ker so bili kot otroci tudi sami deležni le pogojne ljubezni. V ozadju je nemalokrat tudi strah, da se njihovi potomci v življenju ne bi znašli, si zagotovili varne prihodnosti, sram, pa tudi lastne narcistične težnje po družbenem priznanju. Širši družbeni kontekst namreč igra pomembno vlogo pri vzgoji perfekcionistov. V naši družbi se že od rane mladosti vzpodbuja tekmovalnost, tako na področju športa, igranja inštrumenta, šolskih ocen … Otroci morajo zbirati točke za vpis na željene srednje šole in fakultete. Večja akademska in poklicna konkurenca s prisotnostjo družbenih medijev, ki izzovejo škodljivo primerjanje, zagotovo pripomorejo k porastu perfekcionizma med mladimi, pa tudi malo manj mladimi. Mediji nas nenehno bombardirajo s slikami retuširanih manekenk in manekenov, zvezdnikov, bogatašev Če nimamo trdne samopodobe, to lahko v nas hitro vzbudi občutke, da nismo dovolj. Dovolj vitki, mladi, inteligentni, delavni, uspešni, bogati, izobraženi, zanimivi …

Če bom dovolj vitka, me bo imel rad. Če bom zaslužil več denarja, bom ljubljen. Če bom svojim staršem vedno v vsem ustregla, si bom končno prislužila njihovo ljubezen. To pa se žal nikoli ne zgodi, kot tudi osel nikoli ne doseže korenčka na koncu palice. Postaja samo čedalje bolj izčrpan, razdražen in žalosten. Dobra novica je, da vam ni več treba biti ta osel. Obstajajo namreč načini, kako se lahko ozdravimo pretiranega perfekcionizma ali pa ga vsaj omilimo.

 

Kako lahko perfekcionizem omilimo?

Razlika med biti in delovati

Če je vaš občutek lastne vrednosti odvisen le od doseganja nemogoče visokih standardov, potem stoji na precej majavih nogah. Skrajni čas je, da ga nekoliko podprete. V prvi vrsti je treba postaviti ločnico med vami kot osebo in vašimi dejanji, kar perfekcionisti pogosto enačijo.

Ljudje smo neponovljiva in dragocena živa bitja že sama po sebi, tako kot živali in rastline. Zaslužimo si živeti in biti ljubljeni že samo zato, ker smo. Kaj ni že sama beseda bitje čudovita? Se lahko za trenutek ustavite in začutite bitje svojega srca? Postanete pozorni na svoje dihanje, se zaveste svojih telesnih senzacij, čustev … za trenutek samo ste, ne da bi karkoli počeli. Tekom dneva smo grobo rečeno v dveh stanjih: ko delujemo (doing mode) in ko samo smo (being mode). Pri večini ljudi je to razmerje precej v prid delovanja. Hitimo od enega opravka do drugega, ne da bi se ustavili in za hip začutili sami sebe. Na tak način lahko  hitro izgubimo stik s seboj, svojo notranjo močjo, pozabimo, kdo smo v svojem bistvu in se spremenimo v stroj. Stroj pa je vreden samo toliko, kot lahko naredi, kajne? Kadar lahko ločimo med seboj in svojimi dejanji, si lahko ob neuspehih rečemo:” Danes pač ni moj dan, ampak trudim se po svojih najboljših močeh. Bo že bolje. Naredila sem napako, ampak to ne pomeni, da sem slab človek. Še vedno sem v redu.” Pri poglabljanju stika s seboj vsekakor pomaga meditacija, joga, ples, TRE, fokusing, stik z naravo, pisanje, slikanje itd.

 

Pogovor z notranjim kritikom

To je tisti notranji glasek, ki nas nenehno priganja k delovanju in usmerja k vedno višjim ciljem. Kadar jih ne dosežete, pa vas graja in kritizira na način, kot ne bi nikdar govorili z osebo, za katero vam je vsaj malo mar. Perfekcionisti verjamejo, da jih ta kritični in neprijazni glasek motivira, da so vedno boljši, jih varuje pred stagnacijo, lenobo in neuspehom. V bistvu pa je ravno obratno, kritika deluje demotivacijsko, sploh če človeka razvrednoti in izražena na grob način. Kadar se zalotite, da s seboj grdo govorite, se v prašajte: Je to res tisto, kar v tem trenutku najbolj potrebujem? Bi na ta način govorila s svojim prijateljem?

 

Vadite samosočutje

Ko govorite sami s seboj, poskusite biti nežni, kar pa je lahko precejšen izziv, še zlasti, če kot otrok niste imeli izkušnje, da bi bili starši do vas nežni, sočutni, ljubeznivi. Predstavljajte si, da govorite s prijateljem, otrokom, živaljo v stiski. Govorite v nežnem tonu, pobožajte se. Vprašajte se, kaj prav zdajle potrebujem, da mi bo bolje? S pomočjo samosočutja lahko zacelite ranjenega otroka v sebi. Včasih pomaga, da samo nekaj časa smo s svojimi notranjimi občutki. Da od njih ne bežimo, ampak na primer “spijemo kavo” s svojo žalostjo.

Več o samosočutju (selfcompassion) si lahko preberete tukaj: Ste dovolj sočutni s seboj?

 

Dovolj dobro je dovolj dobro

Popolnost v realnosti ne obstaja, je nekaj povsem nedosegljivega in kot smo lahko videli, vodi v večno nezadovoljstvo. Začnimo si postavljati bolj realne cilje. Če stvari naredimo po svojih najboljših močeh, je to dovolj dobro. Ni treba, da smo briljantni na več področjih hkrati. Vse bo prišlo na vrsto ob svojem času. Nekaterim pomaga, da si napišejo seznam stvari, pri katerih od sebe pričakujejo popolnost. Lahko kaj na seznamu prečrtate ali preložite na kasneje?

 

Dovolite si delati napake

Največ perfekcionistovega trpljenja izhaja prav iz smrtnega strahu pred napakami. Če naredim napako, potem sem slab človek. Znano je, da se na napakah učimo in da človek, ki ne dela napak, običajno nič ne dela. Ko storimo napako, skušajmo popraviti, kar se da popraviti in se iz nje tudi kaj naučiti. Premlevanje in samotrpinčenje ne bosta nikomur prinesla nič dobrega. Perfekcionisti se včasih še leta trpinčijo zaradi minorne napakice, ki so jo opazili samo oni.

 

Odžalujte starše

Včasih je žal treba sprejeti, da nam naši starši niso bili sposobni dati brezpogojne ljubezni in nam je verjetno nikoli ne bodo. Morda so že mrtvi, morda tega ne zmorejo. To je seveda proces, ki zahteva svoj čas, vendar na koncu prinese osvoboditev in zmožnost, da sami sebi postanemo dovolj dobri satrši. Pri tem procesu nam je lahko v veliko pomoč psihoterapija.

 

Opustite primerjave

Za otroka je zelo boleče, kadar ga starši primerjajo z drugimi otroki. “Poglej sosedovega Janeza, Zakaj pa ima on lahko same petice?” Kot odrasli to počnemo sami s seboj in si s tem povsem po nepotrebnem povzročamo bolečino. Vsak posameznik je edinstven, ima svojo pot in svoje danosti, zato so take primerjave povsem absurdne. Ni pomembno kako uspešni smo, ampak kakšni ljudje smo. Tudi prijateljev si ne izbiramo na podlagi njihovih dosežkov, ampak na podlagi njihove osebnosti.

 

Proslavljajte uspehe

Za svoj trud se ne pozabite nagraditi, si dati priznanja, svoje uspehe proslavite. Sami ali s svojimi bližnjimi. Te male stvari dajejo življenju poseben čar in so zelo pomembne. Zakaj si ne bi dali priznanja za dobro skuhano kosilo, ker vam je uspelo pomiriti otroka ali pospraviti stanovanje? Zakaj ne bi proslavili svoje diplome, narejenega izpita, oddaje projekta, rojstnega dne, obletnice poroke … Nič ni samoumevno. Če ne proslavljamo, gre življenje kar tako mimo nas, sivo in dolgočasno kot turoben deževen dan. Vnesite vanj nekaj barve.

 

Omislite si ljubljenčka

Domače živali (razen če gre za plazilce 🙂 ) so lahko najbolj hvaležna in ljubezniva bitja na svetu. Od njih se lahko učimo brezpogojne ljubezni. One vas ne vprašajo, kako uspešni ste bili danes, vedno so vas enako vesele. Kužek in mucek začutita kdaj smo žalostni. Poleg tega božanje in stik s toplim živim bitjem dokazano pomirja nas živčni sistem.

Če čutite, da vam pretiran perfekcionizem škoduje, če ste depresivni, tesnobni ali trpite zaradi kakšnih drugih težav, je to seveda že dober razlog, da si poiščete strokovno pomoč.