Kaj je izgorelost in kako jo lahko preprečimo?

Kaj je izgorelost in kako jo lahko preprečimo_

Sodobni način življenja je tak, da smo ljudje neprestano pod nekim stresom; ali je to doma ali pa na delovnem mestu. Pri tem si ne vzamemo dovolj časa, da se ustavimo, zberemo misli in se odpočijemo. Občutek imamo, kot da okolica neprestano nekaj zahteva od nas, mi pa temu težko sledimo.

Če se takšni pritiski in negativni občutki dogajajo dlje časa, dolgoročno lahko pripeljejo do resnega problema, ki mu pravimo izgorelost. Gre za bolezen sodobnega časa oziroma duševno motnjo, ki izhaja iz dogajanja v človeku, zunanje obremenitve pa ga sprožijo.

Izgorelost moramo obravnavati nadvse resno

Izgorelost je sindrom, pri katerem gre za dolgotrajno kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Nastane kot posledica stalnega stresa in pretiranega deloholizma oziroma storilnostne naravnanosti. Zaradi dlje časa trajajočega stanja pride do dolgotrajnega samoizčrpavanja s pretiranim delom ali čustvenim angažiranjem.

Izgorelost je končna posledica tega celotnega procesa. Ko človek vse svoje energetske rezerve izčrpa, se v tej fazi dokončno duševno zlomi. Gre za zelo pogosto duševno motnjo sodobnega časa, ki jo je potrebno obravnavati zelo resno. Mnogi ljudje, ki trpijo za sindromom izgorelosti, potrebujejo strokovno pomoč.

Izgorelosti ne smemo enačiti z utrujenostjo

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste prišli do takšne situacije, ko ste si rekli, da imate vsega dovolj. Počutili ste se utrujeno in naveličano, brez vsake energije. Vendar pa zato še ne moremo trditi, da je to stanje izgorelosti.

Običajno utrujenost nastane kot posledica povečane obremenitve in jo lahko hitro odpravimo s počitkom, dopustom ali razbremenitvijo. Pri izgorelosti pa je situacija nekoliko drugačna. Tukaj so notranji dejavniki tisti, ki nas pripeljejo do čustvene izčrpanosti. Najbolj pogosto je to želja po perfekciji in dokazovanju drugim.

Izgorelost je stanje, ki se odraža v različnih stopnjah

Izgorelost se lahko kaže v različnih stopnjah, ki lahko trajajo tudi več let. Za zdravljenje in preprečevanje izgorelosti je bistveno, da jih pravočasno prepoznamo in primerno ukrepamo.

  • Prva stopnja: izčrpanost

Prva stopnja izgorelosti lahko traja tudi do 20 let, če pravočasno ne prepoznamo znakov. Najbolj značilna simptoma za to fazo sta deloholizem in utrujenost. Ljudje se v tej fazi spopadajo z motnjami spanja, povišanim krvnim tlakom in paničnimi napadi.

Občutki, ki se pri tem pojavljajo, so tesnoba, razočaranje, depresija in nemoč. Ljudje se odmikajo od drugih ljudi, pri čemer zanikajo utrujenost in svoje osebne meje.

  • Druga stopnja: ujetost

Druga stopnja izgorelosti traja lahko leto ali dve. V tej fazi so simptomi bistveno bolj izraženi, poleg že znanih simptomov pa sta za to fazo najbolj značilna občutek ujetosti in nemoči, da bi kar koli spremenili. Ljudje se v tej fazi spopadajo z veliko izčrpanostjo, bolečinami, glavoboli in upadom energije.

Začetni deloholizem upade in v tej fazi sledi odpor do dela, občutek krivde in jeza. Ljudje imajo težave s spominom in koncentracijo, pri čemer so pogosti čustveni izbruhi, cinizem, odtujevanje od bližnjih in zanikanje svojih potreb.

  • Tretja stopnja: sindrom adrenalne izgorelosti

Tretja stopnja lahko traja le nekaj mesecev in predstavlja zadnjo fazo, stanje tik pred zlomom. Za to fazo je značilno nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti. Pojavi se izrazit upad energije, slabša imunska odpornost in izrazita nespečnost.

Ljudje doživljajo močno tesnobo in strah, občutek odtujenosti, porajajo pa se lahko tudi samomorilne misli. V tej fazi izgorelosti imajo ljudje običajno težave s spominom, pomanjkanjem motivacije in izgubo občutka varnosti. Zaradi tega so pogosti izbruhi besa in joka, ki so povezani z izrazitim negativizmom.

Dejavniki, ki vplivajo na izgorelost

Med dejavniki, ki vplivajo na izgorelost, ločimo zunanje in notranje dejavnike. Na zunanje dejavnike lahko vplivamo deloma, na primer z menjavo službe, konstruktivnih reševanjem ali prekinitvijo partnerskega odnosa. Notranji dejavniki pa izhajajo iz nas samih, pri čemer gre za naša stališča, naravnanost, načine čustvovanja, prevladujoč komunkacijski slog (pasiven, pasivno-agresiven), pojasnjevalni slog (pesimističen), miselna izkrivljanja ipd. Ljudje, ki so nagnjeni k izgorevanju, so bili kot otroci od staršev deležni pohval in občudovanja za dosežke, namesto, da bi jim ti dajali brezpogojno ljubezen. Zato se v odraslosti ne morejo imeti radi takih, kot so, ampak se vrednotijo skozi lastne dosežke. Kadar niso dosegali starševskih pričakovanj, so bili deležni kritike, zato so v odraslosti razvili notranjega kritika – ponotranjen starševski glas. Pretirana starševska pričakovanja, pa so preoblikovali v notranje prisile, ki jih še danes silijo, čez skrajne meje: MORAM!

Pri spreminjanju notranjih dejavnikov nam je lahko v pomoč psihoterapija, ki nam pomaga prepoznati škodljive miselne, čustvene in vedenjske vzorce ter jih nadomestiti z uporabnejšimi. Pri hudi obliki izgorelosti, je priporočljivo obiskati tudi psihiatra, ki bo ocenil, če potrebujete zdravila.

  • Zunanji dejavniki: 
  1. velike delovne obremenitve v smislu količine in kakovosti;
  2. opravljanje dolgočasnih rutinskih del, pri katerih je zadolžitev prenizka;
  3. na delovnem mestu ni možnosti napredovanja;
  4. za dobro delo ne dobimo priznanja ali pohvale;
  5. slabo vzdušje na delovnem mestu;
  6. nefunkcionalen partnerski odnos;
  7. stresna obdobja.
  • Notranji dejavniki:
  1. izrazita storilnostna naravnanost ali deloholizem;
  2. starševska ljubezen pogojevana z dosežki;
  3. samovrednotenje glede na dosežke;
  4. perfekcionizem in postavljanje visokih zahtev;
  5. preobčutljivost na kritiko;
  6. pretirana odgovornost;
  7. izrazita introvertiranost;
  8. težave z izražanjem čustev;
  9. oseba ne zna reči ne in skuša vsakemu ustreči;
  10. slab občutek za osebne meje in zanikanje lastnih potreb.

Kaj lahko storimo sami?

Kot smo že povedali, je izjemno pomembno pravočasno prepoznati simptome izgorelosti in se temu primerno odzvati. Pri tem je bistveno, da ugotovimo vzroke za naš stres in ali lahko na to sami vplivamo. Če vemo, da nas obremenjuje situacija na delovnem mestu, jo skušamo pravočasno rešiti. Ni nujo, da moramo vse storiti sami, ampak lahko za to prosimo za pomoč. Pomembno je, da se naučimo reči „ne“ in s tem postaviti mejo.

Zelo pomembna je tudi sprememba življenjskega sloga v smislu uravnotežene prehrane, redne telesne aktivnosti kakovostnega spanca.  Pomagajo tudi tehnike sproščanja. Vendar pa je za dosego trajnih sprememb potrebno odpraviti naše notranje-psihološke vzroke. Se znebiti našega notranjega kritika in notranjih prisil, ki nas tirajo v izgorelost.

Za konec pa še tole: Umirimo svoj življenjski tempo, ponovno si postavimo prioritete v življenju, bodimo sočutni do sebe in se imejmo radi.