Se spomnite svojega zadnjega prepira s partnerjem? Je šlo za kaj pomembnega ali zgolj za banalnost, kot je odnašanje smeti, kdo gre večkrat po otroke v vrtec/šolo, kdo bo imel daljinec ali pri katerem trgovcu lahko dobiš več za svoj denar? Morda se povoda niti ne spomnite, pač pa le grenkega priokusa, jeze na partnerja in osamljenega občutka odtujenosti, ki je ostal po prepiru. Partnerji se večinoma prepiramo zaradi nepomembnih in venomer istih stvari. (Občasno gre lahko tudi za pomembne teme, kot so: vzgoja otrok, finance, spolnost ipd.) Če pogledamo nekoliko globlje, se pod obtožbami partnerja skrivajo naše neizpolnjene odnosne potrebe. Po Esther Perel (belgijska psihoterapevtka, avtorica, strokovnjakinja na področju partnerskih odnosov in spolnosti) lahko globlje vzroke prepirov razvrstimo v tri kategorije: Moč in kontrola, spoštovanje in priznanje, bližina in skrb.
Ponovna vzpostavitev stika
Najbrž ni para, ki se občasno ne bi sporekel, to je normalno, pričakovano in celo zdravo.
Če se par nikoli ne sporeče, je to lahko znak, da se nekdo od njiju preveč prilagaja drugemu, zatira torej svoje želje, potrebe, individualnost, da bi ohranil partnerja ali pa navidezni mir. Ljudje smo si različni in tudi intimni partnerji imamo lahko zelo različne poglede, mnenja, želje, potrebe, referenčne okvirje … Sprejemanje razlik pri intimnem partnerju je lahko velik izziv. “Kako lahko ti, ki si mi tako zelo blizu, razmišljaš tako zelo drugače od mene?!” Poleg tega naj bi bili po raziskavi iz Inštituta Johna Gottmana (ameriški psiholog, avtor, strokovnjak na področju raziskovanja partnerskih odnosov) partnerji med seboj čustveno uglašeni le 9% časa. Kar pomeni, da ostaja 91% okno, ko smo lahko v komunikaciji s partnerjem napačno razumljeni.
Ključnega pomena je, da se po prepiru pobotamo, oziroma ponovno vzpostavimo stik. Ne, da prepir vržemo čez ramo in se delamo, kot da ni bilo nič, ampak se odkrito pogovorimo. Pogovor naj vključuje čustva in pogled obeh partnerjev na dano situacijo, razlago morebitnih sprožilcev, na primer: “Tako sem se nekoč počutila ob bratu, kot da se moram venomer boriti za svoj prostor.” Vsak prevzame del odgovornosti za nastalo situacijo (ne iščemo krivca) in na koncu sledi opravičilo. Če partnerja vidita konflikt kot priložnost za rast, se uglasita drug na drugega in poglobita medsebojno razumevanje ter s tem zaupanje drug v drugega in v odnos. Ni se nam treba strinjati s partnerjem, vsak ima pravico do svojih čustev in svojega pogleda na dogodek. Pomembno je, da se oba počutita slišana. Na primer: “Jaz to situacijo sicer vidim zelo drugače od tebe, ampak se lahko postavim v tvoje čevlje in razumem, zakaj se tako počutiš.”
Čemu se med prepirom skušajte izogniti za vsako ceno?
Vsekakor se je treba izogniti vsakršnemu fizičnemu, pa tudi verbalnemu nasilju v smislu sramotenja, uporabe žaljivih besed in cinizma. Tudi, če je bilo storjeno ali izrečeno v afektu, bodo posledice ostale in okrevanje vajinega odnosa bo dolgotrajnejše.
Med intenzivnim prepirom naše telo preplavijo strestni hormoni, naš avtonomni živčni sistem je v stanju simpatika “boj ali beg”, lahko pa zdrknemo tudi v stanje “zamrznitve” (dorsalno vagalni del parasimpatika); zapremo se vase in se odklopimo, kar partner lahko doživi kot ignoriranje, v resnici pa gre za avtomatski odziv našega avtonomnega živčnega sistema. V tistem trenutku partnerja dojemamo kot sovražnika, proti kateremu se je treba boriti ali se pred njim zaščititi. Ko smo tako preplavljeni, nismo zmožni konstruktivnega pogovora. Partnerja lahko poslušamo največ 10 sekund, 11. sekundo se že pripravljamo na povračilo.Takrat je najbolje razglasiti time out!.
Za nekaj časa se ločita, dokler nista dovolj umirjena, da sta zmožna konstruktivnega pogovora. Nekateri ljudje so v prepirih bolj eksplozivni, napadajo partnerja, spet drugi se zaprejo vase. To je odvisno od večih dejavnikov. Najprej od posameznikovega temperamenta; lahko smo ekstravertirani ali introvertirani. Nato od vzorcev, ki smo jih prinesli iz primarne družine, oziroma načina, kako so konfliktne situacije reševali naši starši. Če so na primer vpili in metali krožnike, smo žal dobili slab vzorec, ki pa ga lahko z nekaj truda seveda presežemo.
Pomemben dejavnik je tudi kulturna vzgoja, oziroma kaj je v neki družbi sprejemljivo in kaj ne. Moški, ki se jezi je lahko v dojet, kot nekdo, ki ima moč in nadzor, medtem, ko je jezna ženska označena kot histerična. Pogosto se zgodi, da eden od partnerjev napada, drugi se umika in bolj ko se umika, bolj drugi nori, saj vedno znova “zadene ob zid”. In to počne toliko časa, dokler se ne utrudi in obupa nad odnosom. Možna je tudi dinamika napad – protinapad, ko partnerja igrata neskončni ping pong merjenja moči in vzajemnega žaljenja. Na primer:
- On: “Kako si sebična. Zakaj pa moram samo jaz razvažati otroke?!.”
- Ona: “Seveda, a ni to logično?! Saj zaslužim trikrat več kot ti. Jasno je, da se boš ti prilagodil moji službi!”
- On: “Seveda, ker se jaz odpovedujem svoji karieri, da lahko ti delaš svojo!”
- Ona: “Uau, kakšen dober izgovor. V bistvu, pa ti še prav pride, da se skrivaš za mojo kariero, ker si ti preveč nesposoben, da bi si zgradil svojo!”
Tukaj je bilo izrečeno veliko težkih besed, tudi žalitev. Lahko si samo predstavljamo, kako se bosta partnerja počutila po tem prepiru in kako dolgo bo trajalo okrevanje. V tej bitki ne more zmagati nihče, ker sta oba na istem čolnu in če ga takole luknjata, se bo prej ali slej potopil. Vse kar s takim prepirom dosežemo je to, da ranimo drug drugega in poškodujemo odnos.
Kaj pa, če se ne bi počutili napadene?
Fiziološko gledano bi bili v parasimpatičnem (ventralno vagalnem) stanju. To je stanje sproščenosti, regeneracije, varnosti, prizemljenosti, socialnega povezovanja. V tem stanju smo zmožni partnerja dejansko slišati, razumeti, biti do njega sočutni, iskati konstruktivne rešitve, biti radovedni in se z njim povezati. Osnovni pogoj za to pa je, da se ob njem/njej počutimo varne. Če nas partner kritizira, se ponavadi počutimo napadene in zavzamemo obrambno držo. Tako se sklene negativna povratna zanka. Kritika- nevarnost – še več kritike – umikanje – še več nevarnosti, odtujenosti, nezadovoljstva – še več kritike … Tako se nam tako zelo željena bližina s partnerjem vedno bolj oddaljuje. Ta negativni cikel lahko prekinemo le tako, da poiščemo in skomuniciramo ranljivejša, nežnejša čustva, ki se skrivajo pod jezo, ki se največkrat izrazi kot zahteva, umik, kritika.
Treba je vedeti, da se pod kritiko navadno skriva želja, hrepenenje, neizpolnjena potreba. Če bi si dovolili biti ranljivi, govoriti o sebi in svojih čustvih, odkrito izraziti, kaj potrebujemo, potem se naš partner najverjetneje ne bi počutil napadenega in bi nas dejansko lahko slišal. Tako bi lahko reaktivnost zamenjalo sočutno poslušanje. In končno bi bili slišani, razumljeni, sprejeti in ljubljeni, kar je bistvo partnerskega odnosa.
Kritiko: “Zakaj si prinesel kavo samo sebi?!”, bi lahko mirno zamenjali s prošnjo: “Tudi jaz bi rada kavico dragi.”
Če partner iz zgornjega primera partnerke ne bi označil kot sebične, ampak bi odkrito izrazil svojo potrebo, da razvoze otrok delno prevzame ona, bi se lahko najbrž mirno pogovorila in uskladila urnike.
Če bi partnerka namesto, da obtoži moža v stilu: “Kaj je narobe s tvojim libidom?! Kdaj si dal nazadnje pobudo za seks?! Odkrito izrazila svojo željo in rekla: “Pogrešam te, pogrešam najino spolnost. Kaj, če bi si danes vzela čas za naju?” Bi najbrž dosegla veliko več.
Želimo si, da bi nam partner bral misli, pa žal največkrat ni tako. Vsak s svojimi obveznostmi in pogosto natrpanimi urniki, se pogosto znajdemo v dveh vzporednih resničnostih. In ravno odkrita, nenapadalna komunikacija o naših čustvih, potrebah in željah je most med menoj in teboj. Če tega še ne znate, se lahko naučite in ustvarite bolj zdrave partnerske vzorce od tistih, ki ste jih podedovali od vaših staršev. Tako lahko zaustavite medgeneracijski prenos travme, ki se morda kotali po vaši družini že generacije. Pri tem vam je lahko v pomoč tudi partnerska terapija.
Pozitiven pogled na odnos
Odnosi navadno ne propadejo, ker bi se partnerji prepirali, ampak ker je zgodba njunega odnosa – zgodovina para, skupna prepričanja in splošen odnos do njunega partnerstva – usmerjena na probleme, ki ju razdvajajo, namesto na ljubezen, ki ju povezuje. Tako prevlada fokus na negativno in celoten odnos vidita skozi negativni filter. Včasih si ustvarimo celo določeno negativno prepričanje o partnerju; da je na primer nemaren, len, sebičen in potem na vsa njegova dejanja gledamo skozi to prizmo.
Vsekakor pomaga pozitiven pogled na odnos. Opomnite se na vse dobre stvari v vajinem odnosu. Na partnerjeve lepe lastnosti, zakaj ga občudujete, cenite, ljubite, zakaj je za vas tako poseben, da ste si izbrali ravno njega/njo. Ter koliko lahko sprejemate tudi njegove/njene pomanjkljivosti, ne glede na morebitne konflikte, ki iz njih izvirajo.
Ko odnos preglasijo negativna čustva, lahko partnerja pozabita na lepe spomine, na skupno zgodovino, na vse tudi težke trenutke, ki sta jih preživela skupaj. Kot poroča John Gottman, imajo pari s pozitivnim pogledom na skupno zgodovino veliko več možnosti, da ostanejo skupaj, kot tisti, ki ostajajo vkopani v splošno negativnem pogledu na odnos. Seveda pa moramo ostati v stiku z realnostjo. Če živite v nasilnem, toksičnem odnosu, si seveda nima smisla natikati rožnatih očal, ampak je iz takega odnosa najbolje čimprej oditi.
Kot rečeno so prepiri v partnerstvu nekaj neizogibnega. Vendar poskrbite, da ne postane grdo. Še preden vas preplavi bes, se lahko ustavite in rečete, kot predlaga Esther Perel, nekaj takega: “Ko sem takole jezna, po navadi rečem stavri, ki jih ne mislim in mi je kasneje žal. In tega nočem. Ti mi moraš zdaj pustiti, da grem in mi zaupati, da se bom kasneje vrnila.”
Razčistite, ko boste umirjeni, prevzemite vsak svoj del odgovornosti in se partnerju opravičite. Lahko mu/ji napišete tudi pismo. In ne pozabite, da se pod prepirom ponavadi skrivajo neizpolnjene sanje.