“Človek je del celote … Čeprav sebe, svoje misli in občutja dojema kot nekaj ločenega od ostalega – kar je neke vrste optična prevara človekove zavesti.” (Albert Einstein)
Ste vedeli, da od svojih prednikov ne podedujemo le okroglega obraza, dolgega nosu, modrih oči, slikarskega talenta, koleričnega temperamenta, nagnjenosti k debelosti …, ampak tudi izkušnje, predvsem tiste stresne in travmatične. “Kaj nimam že dovolj svojih travm?!” boste morda vzkliknili. Najnovejše znanstvene raziskave namreč dokazujejo, da se travmatične izkušnje lahko prenašajo skozi generacije. Dobra novica pa je, da se je podedovane travme veliko lažje osvoboditi kot lastne, le prepoznati jo moramo kot tako.
Vzroki za depresijo, anksioznost, razne fobije, obsesivne misli, samosabotažo, patološko ljubosumje, finančne težave ali kako drugače zataknjen tok življenjske energije, ne ležijo vedno v kemičnem neravnovesju v možganih ali v lastnih življenjskih izkušnjah. Včasih je treba pogledati v življenje naših staršev, starih staršev ali celo prastarih staršev. O tem govori izvrstna knjiga Marka Wolynna Podedovane družinske travme, kjer nam predstavi svoj revolucionarni pristop k preoblikovanju travmatične dediščine, ki se v družinah prenaša iz generacije v generacijo.
Od miši k ljudem
Živimo v časih, ko lahko z znanstvenimi metodami potrdimo več tisoč let stare modrosti. Že v Svetem pismu namreč piše, da lahko krivica, greh oziroma krivda staršev vpliva na otroke vse do tretje ali četrte generacije. (Četrta Mojzesova knjiga)
Ker si ljudje z mišmi delimo presenetljivo podoben genski zapis, lahko iz najnovejših epigenetskih raziskav z mišmi sklepamo, da podobno velja tudi za nas. Te so namreč pokazale, da so travme, kot je stres ob ločitvi matere, povzročile spremembe v izražanju genov, ki jim je mogoče slediti skozi tri generacije. Mark Wolynn razlaga: Raziskovalci so samicam preprečili hraniti svoje mladičke tri ure na dan v prvih dveh tednih življenja. Pozneje v življenju so njihovi potomci kazali človeški depresiji podobno vedenje. Nekateri samci pa niso kazali takšnega vedenja, ampak so vedenjske spremembe epigenetsko prenesli na svoje ženske potomce.
V drugi raziskavi so eno generacijo miši naučili, da je nek specifičen vonj nevaren, saj so bili ob izpostavitvi temu vonju izpostavljeni še rahlim elektrošokom. Te miši so sčasoma razvile več receptorjev za ta specifičen vonj, spremenili so se njihovi možgani in sperma. Njihovi potomci v drugi in tretji generaciji so ob zaznavi istega vonja postali razdražljivi in izogibajoči, čeprav niso imeli nobene neposredne negativne izkušnje z njim.
S tem, ko se travmatične izkušnje shranijo v DNKj, predniki potomcem sporočajo, da je bilo določeno okolje zanje negativno.
Vendar nismo le nemočni prejemniki podedovanih travm. Pri miših je bilo mogoče zmanjšati simptome travme, če so v odraslosti živele v mirnem in nestresnem okolju.
Pri tem pa se ni izboljšalo le njihovo vedenje ampak tudi metilacija DNK, kar je preprečilo, da bi se simptomi prenesli na naslednjo generacijo. Miši nas torej učijo, da s tem, ko sami predelamo določene travmatične izkušnje (naše ali podedovane) s tem ne izboljšamo le lastnega življenja, ampak tudi življenja naših potomcev, saj jih s tem odrešimo travmatične dediščine.
Travme, ki se dedujejo
Nesreča, naravna katastrofa, vojna, genocid, bolezen, spolna zloraba, samomor, smrt otroka, smrt partnerja …. Vse to so izkušnje, ki nas presegajo, ob katerih doživljamo nemo grozo, izgubo varnosti in nemoč. Te travme se potem lahko valijo iz generacije v generacijo.
Travmo si lahko predstavljamo kot velik rušilni val, ki nas preplavi in za seboj pusti razdejanje. Med doživljanjem travmatičnega dogodka se izključita center za govor in del možganov s katerim se zavedamo sedanjega trenutka, motene so tudi spominske poti v možganih. Sebi in drugim nismo več zmožni natančno sporočiti kaj se dogaja. “Vendar pa vse ne potihne. Besede, podobe in impulzi, ki se po travmatičnem dogodku razpršijo, se ponovno pojavijo v obliki skrivnega jezika našega trpljenja, ki ga nosimo v sebi. Nič ne izgine. Delci se samo preusmerijo.” (Wolynn, str. 29)
Ujeta energija travme si išče izhod v obliki prisilnega ponavljanja z namenom, da bo končno razrešena. Če ne v tej, pa v naslednji generaciji. Če se je ne uspemo osvoboditi, jo podajamo na zanamce. Wolynn navaja številne primere iz svoje dolgoletne prakse. Za pokušino in lažje razumevanje jih bom nekaj predstavila tukaj.
Jesse in strah pred spanjem
K Marku Wolynnu v obravnavo je prišel 19 letni študent Jesse, ki je trpel za nespečnostjo. Pred tem ni imel težav s spanjem, potem pa se je nekaj dni po 19. rojstnem dnevu prebudil ob pol štirih zjutraj. Zeblo ga je, ves se je tresel in nikakor se ni mogel ogreti. Loteval se ga je grozen strah pred ponovnim spanacem. Ta strah se je izražal z besedami “Če zaspim, se ne bom nikdar več prebudil.” Zaradi skoraj leto dni trajajoče kronične nespečnosti ni zmogel več študirati in tonil je v depresijo. Pomoč je iskal pri večih zdravnikih in psihologih, vendar mu nihče ni mogel pomagati. Pred 19. letom ni imel težav, prav tako zanje ni mogel najti vzroka v svojem življenju. Terapevt mu je postavil tako imenovano premostitveno vprašanje: “Se je komu v vaši družini zgodilo, kaj kar je bilo povezano s spancem, mrazom in/ali s starostjo 19 let?”
Jesse se je spomnil, da so mu pred kratkim pripovedovali o stricu po očetovi strani, ki je zmrznil, medtem, ko je pozimi napeljeval električne vode. Star je bil komaj 19 let. Njegova smrt je bila tako tragična izguba, da niso nikoli govorili o njem. Čeprav strica ni nikoli srečal, se je podzavestno poistovetil z njim. Za strica je spanje pomenilo smrt in ja Jesseja prav tako. Ko je uspel narediti to povezavo in videl, da le ponavlja dogodek, ki se je zgodil pred 30 leti, se je osvobodil nespečnosti in se globlje povezal z družino.
Kot smo lahko videli na Jessejevem primeru, tisto, kar je zamolčano, ne izgine, ampak se nasprotno še okrepi. Če bi se v družini pogovarjali o mrtvem stricu, če bi si dovolili žalovati, če bi imel svoje mesto, potem bi se energija travme lahko sprostila. Jesseju je ne bi bilo treba prevzeti nase. Tako pa je preko njega oziroma njegovih simptomov našla izhod v obliki nezavednega prisilnega ponavljanja.
Zamolčanje torej ni rešitev. Znana je raziskava vnukov preživelih v holokavstu, ki so poročali o posttravmatskih stresnih simptomih podobnim neposrednim žrtvam holokavsta. Njhovi stari starši o boleči preteklosti sicer niso govorili, na svoje potomce pa so prenesli vzdušje groze in terorja.
Če travma ne pripada nam, je torej treba najti njenega lastnika. Kot smo lahko videli pri zgornjem primeru, nam lahko pot pokažejo simptomi (nespečnost, mrazenje, strah pred spanjem) in starost njihove pojavitve. Zelo pomemben je tudi jezik, ki ga uporabljamo za opisovanje našega t.i. jedrnega strahu oziroma jedrne pritožbe. Jessejev jedrni strah se je glasil: “Če zaspim, se ne bom nikdar več prebudil.” Pri jedrnem jeziku (jezik, ki ga uporabljamo za opisovanje svojih težav in pritožb) je treba najprej preveriti, če morda spominja na nakaj, kar smo sami doživeli. Če nima nobene povezave z našim življenjem (tako kot v opisanem primeru), potem si je treba postaviti t.i. premostitveno vprašanje: Je bil v moji družini kdo, s komer bi lahko povezal ta jedrni strah? V tem primeru je bilo to hitro in enostavno, ni pa vedno tako.
Lisa, preveč zaščitniška mama
Neka druga Wolynnova klientka se je opisala kot preveč zaščitniška oziroma helikopterska mama. Otrok ni nikoli spustila izpred oči, ker se je bala, da se jim bo zgodilo nekaj strašnega, čeprav se jim še nikoli ni zgodilo nič hudega. Njen jedrni stavek se je glasil: “Moj otrok bo umrl.”
Lisa ni vedela veliko o zgodovini svoje družine, vendar je sledila svojemu jedrnemu strahu in si postavila vprašanja:
- Kdo v moji družini je imel otroka, ki je umrl?
- Kdo v družini, ni mogel obvarovati svojega otroka?
Njena stara starša sta pribežala v Ameriko pred lakoto v Ukrajini. Lisa je predvidevala, da nekateri otroci potovanja niso preživeli. To ji je bilo dovolj, da je razumela, da strah izvira še iz njenih starih staršev. Posledično se je njen strah zmanjšal in bolj je uživala z otroki.
Benova pokora za prednike
Ben je bil odvetnik, ki je zaslužil komaj dovolj za preživetje. Vsakič, ko je bil tik pred velikim uspehom, pred tem, da podpiše pogodbo z veliko stranko, mu je spodletelo. Kot bi sabotiral samega sebe. Njegova jedrna pritožba se je glasila: “Zmorem samo preživeti. Komaj zaslužim dovolj.” Terapevt ga je vprašal: “Kdo je zaslužil komaj za preživetje?”
Spomnil se je dedka in njegove uspešne plantaže na Floridi, kjer je kot otrok preživljal počitnice.
Na plantaži so delali migrantski delavci, ki jih je dedek plačeval minimalno. Njihove družine so životarile v barakah, Benova družina je živela v razkošni vili, ki so jo zgradili na plečih delavcev. Že kot otrok se je počutil krivega, ker je imel več kot delavski otroci, s katerimi se je igral.
(Njegov oče je kasneje zaradi slabih finančnih odločitev izgubil vse premoženje.) Ben se je očitno podzavestno poistovetil s temi delavci in delal pokoro za dedkovo izkoriščevalsko vedenje. Ni namreč nujno, da se poistovetimo z družinskim članom, to je lahko tudi nekdo, ki ga je član naše družine prizadel ali je on prizadel njega. Na ta način tudi ta oseba postane del našega družinskega sistema. V Benovem primeru se je zgodilo oboje, poistovetil se je tako z dedovo krivdo kot s tudi s trpljenjem delavcev. Ko je to prepoznal, je lahko krivdo vrnil pokojnemu dedu. Ker se je tako osvobodil blokade, ki ga je ovirala pri poslovnem uspehu, je odtlej končno začel doživljati zaslužene finančne uspehe.
Rituali za ozdravitev
Ko se zavemo, da v sebi nosimo podobe, misli, čustva, vedenje, simptome, ki ne izvirajo iz nas, lahko prekinemo ta krog. Že samo zavedanje lahko prinese določeno mero olajšanja. Vendar ne zadostuje, da naredimo le racionalno povezavo, dojeti moramo z dušo in telesom. Spustiti čustveno energijo skozi telo oziroma doživeti aha moment. Včasih se ob uvidu naše dihanje poglobi, telo se začne tresti, lahko nas preplavijo solze, morda planemo v smeh … Vse to so znaki, da je se nekaj v nas sprošča.
Avtor priporoča, da si oblikujemo osebne zdravilne stavke in vizualizacije s pomočjo katerih se pogovorimo s svojimi predniki. Jesse si je na primer predstavlja strica, kako stoji pred njim. Povedal mu je, kako se vsako noč trese od mraza.”Stric Colin, od sedaj boš živel v mojem srcu, ne v moji nespečnosti.” Terapevt mu reče: “Poslušajte, kako vam stric reče, da izdihnete in prenesite strah znova nanj. Nespečnost ne izvira iz vas. Nikoli ni.” (tam str. 184)
V zdravilnih podobah se nam lahko naši predniki smehljajo, nas objemajo, kako drugače podpirajo, nam govorijo določene ljubeznive besede, nas blagoslavljajo, nam želijo srečo …
Zdravilne stavke lahko izrečemo tudi sami sebi na način, kot bi govorili majhnemu otroku:
Ob tebi bom. Dihala bom s tabo. Objela te bom. Tukaj si na varnem.
Uporabimo lahko karkoli, kar rezonira z nami in se nam zdi naravno. Včasih pomaga tudi fotografija, prižgana sveča, pisanje pisma.
Četudi le v domišljijii, podporni stavki in podobe delujejo na nas zdravilno in tvorijo nove povezave v možganih. Znanstveniki so ugotovili, da “že ena sama beseda lahko vpliva na izražanje genov, ki urejajo fizični in čustveni stres.” (tam str. 195).
Z osredotočanjem na pozitivne besede lahko vplivamo na dele možganov, ki izboljšajo naše zavedanje sebe in drugih.
Zato bodimo do sebe prijazni. Ne dovolimo, da ostajamo pasivni prejemniki zaprti v ječo podedovanih družinskih travm. Prebudimo se. Dovolimo si zadihati, se osvoboditi in se napotiti naprej, proti svetlobi. To je naša pravica in nenazadnje tudi odgovornost.
Vir: Članek je povzeto po knjigi Podedovane družinske travme. Mark Wolynn, Založba Primus, 2022.