O odnosu, telesu in tistem, česar se ne spominjamo
“Ne spomnim se svojega otroštva.”
Ta stavek sem izrekla že velikokrat. V terapiji, v pogovorih z bližnjimi, v svojem osebnem procesu. Nikoli ni zvenel dramatično. Bil je preprosto dejstvo. Ko so drugi pripovedovali zgodbe iz otroštva, opisovali vonje babičine kuhinje, poletja pri dedku ali prve šolske dni, sem sama pogosto ostajala brez podob.
Od nekdaj me je zanimalo, kaj se skriva za to praznino. Zdelo se mi je, da v njej ni le odsotnost spomina, ampak tudi nekaj neizrečenega, kar je kljub temu živelo v meni. Dolga leta sem iskala pot do tega prostora skozi razumevanje, pogovor in refleksijo. To mi je prineslo veliko – vendar sem počasi začela slutiti, da ta vrata ne vodijo samo skozi miselni proces. Kot da je bil ta del moje zgodbe dostopen po neki drugi poti. Poti, ki je nisem znala ubesediti.
Sčasoma pa sem začela opažati nekaj drugega. Čeprav se marsičesa nisem spominjala, me je moje telo pogosto prehitelo. Ob določenih situacijah sem začutila tesnobo, ki je nisem znala razložiti. Ob odnosih, ki bi morali biti varni, sem včasih ostajala napeta. Ob pohvali mi je bilo neprijetno, ob bližini sem hrepenela po stiku in se ga hkrati bala. Nekje v meni je živela zgodba, ki je nisem znala povedati z besedami, pa vendar je vplivala na način, kako sem doživljala sebe, druge in svet.
Kot relacijska družinska terapevtka globoko verjamem v moč odnosa. V terapevtski sobi skušam ustvariti prostor, kjer človeku ni treba biti drugačen, kot je. Verjamem, da se človek razvija predvsem tam, kjer se počuti dovolj varnega, da lahko odloži svoje obrambe in začne raziskovati tudi tiste dele sebe, ki jih je dolga leta skrival – včasih pred drugimi, pogosto pa tudi pred samim seboj.
Izhodišče v terapiji ni vprašanje »Kaj je narobe s tabo?«, temveč »Kaj se ti je zgodilo?« Človekovega vedenja ne razume kot skupek simptomov, temveč kot ustvarjalen način preživetja v okoliščinah, ki jih pogosto ni mogel izbrati. Ko sedim ob posamezniku, me zanima, kako je postal človek, ki danes sedi pred menoj. Kakšne odnose je poznal. Kako se je naučil, da je svet varen ali nevaren, da je ljubljen ali prezrt, da sme čutiti ali mora svoje občutke skriti.
Že več kot desetletje me vodi želja po globljem razumevanju človeka. Ob relacijski psihoterapiji sem iskala tudi druge poti – takšne, ki človeka ne nagovarjajo le skozi besede. Del te poti je bilo tudi izobraževanje, ki temelji na plesno-gibalni psihoterapiji. Tam sem začela opažati, da so me najbolj zaznamovali trenutki, ki sem jih predvsem doživela. Trenutki, ko se je nekaj premaknilo v telesu, še preden sem znala povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Začela sem se spraševati, ali morda obstaja raven človekove izkušnje, do katere zgolj z besedami ne moremo vedno dostopiti.
Ne zato, ker bi bile besede nepomembne. Nasprotno. Besede ustvarjajo pomen. Pomagajo povezovati razdrobljene dele izkušnje. Omogočajo, da svojo zgodbo prvič izrečemo na glas in jo nekdo drug sprejme brez obsojanja. Toda vse bolj sem se spraševala, ali obstajajo trenutki, ko telo potrebuje nekaj več kot razumevanje. Morda potrebuje izkušnjo.
Ne novo razlago. Novo izkušnjo.
To vprašanje izkušnje me je pripeljalo na izobraževanje Rani razvoj Tomislava Kuljiša.
Če je odnos tisti, ki zdravi, kako ta odnos doživlja telo? Kaj se zgodi, ko človek ne le razume, da je varen, ampak njegovo telo varnost prvič tudi začuti?
Na izobraževanje sem prišla z veliko strokovnega znanja in z iskrenim zanimanjem. Nisem pa vedela, da bom od tam odšla z veliko pomembnejšim vprašanjem, kot sem ga prinesla s seboj.
Morda namreč bistvo ni v tem, da se spomnimo vsega, kar se nam je zgodilo.
Morda je pomembneje, da začnemo opažati, kako to, česar se ne spominjamo, še vedno živi v našem načinu dihanja, v naših odnosih, v občutku varnosti ali ogroženosti, v sposobnosti sprejeti bližino in v načinu, kako nosimo svoje telo skozi življenje.
To sem začela opažati že med izobraževanjem iz plesno-gibalne psihoterapije. Ko um ni imel odgovora, pa je telo našlo gib. Našlo je način, da se izrazi. Takrat sem prvič zares pomislila, da obstajajo deli človekove izkušnje, do katerih misel pride šele za telesom.
Ne zato, ker bi bilo telo modrejše od uma. In ne zato, ker bi besede izgubile svoj pomen. Ampak zato, ker se človek razvija kot celota. Preden znamo govoriti, čutimo. Preden znamo pripovedovati svojo zgodbo, jo živimo. Preden razumemo, kdo smo, nas nekdo nosi, gleda, pomirja, se odziva na naš jok ali pa se nanj ne odzove. Naše prvo doživljanje sveta ni zapisano v stavkih. Zapisano je v občutku. V ritmu, pogledu, bližini. Ali v njeni odsotnosti.
Dolgo sem tudi sama verjela, da moram predvsem bolje razumeti. Danes mislim nekoliko drugače. Razumevanje je neprecenljivo. Toda za nekatere dele naše zgodbe ni edina pot. Morda obstajajo izkušnje, ki ne potrebujejo nove razlage. Potrebujejo novo izkušnjo.
Telo kot prvi jezik odnosa
Ko razmišljamo o zgodnjem razvoju, pogosto najprej pomislimo na dogodke. Na rojstvo, prve korake, prve besede, prve spomine. Toda življenje se ne začne z besedami. Naše prve izkušnje niso pripovedi. So občutki. Otrok ne razmišlja, ali je varen. Njegov živčni sistem varnost preprosto občuti ali pa je ne. Ne razmišlja, ali je sprejet. Sprejetost doživlja skozi nešteto drobnih trenutkov, ki se odvijajo med njim in odraslim: skozi ton glasu, izraz na obrazu, ritem zibanja, toplino telesa, dotik in odzivnost.
Prav zato sodobne raziskave razvojne psihologije in nevroznanosti vse pogosteje poudarjajo pomen implicitnega spomina – spomina, ki ni shranjen v obliki zgodb ali slik, temveč v načinu, kako se naše telo in živčni sistem odzivata na svet. To niso spomini, ki bi jih lahko priklicali z zavestnim naporom. So izkušnje, ki postanejo del našega načina bivanja.
Pogosto slišimo trditev, da telo hrani spomine. Lahko bi rekli tudi, da zgodnje izkušnje oblikujejo naš način telesnega odzivanja. Oblikujejo, kako hitro zaznamo nevarnost, kako sprejemamo bližino, kako uravnavamo čustva in kako se umirimo ob drugem človeku. Ne gre za to, da bi hranili natančne prizore iz preteklosti, temveč da pretekle izkušnje postanejo del našega načina doživljanja sedanjosti.
V terapevtski sobi to pogosto spremljam. Klient pripoveduje zgodbo, njegovo telo pa pripoveduje drugo. Besede pravijo, da je vse v redu. Ramena ostajajo napeta. Dih se ustavi vsakič, ko spregovori o materi. Pogled uide, ko omenja očeta. Dlani se stisnejo, ko govori o partnerju.
Telo ni v nasprotju z besedami. Je njihov sogovornik. In včasih prav telo opazi nekaj, česar človek še ne zmore izreči.
Ko telo prvič začuti, da ni samo
Ko sem prišla na izobraževanje Rani razvoj, sem bila tam se precej predhodno osvojenega znanja. Želela pa sem dati prostor telesu, čeprav še sama nisem točno vedela kaj to pomeni.
Ni šlo za to, da bi se nenadoma spomnila svojega otroštva ali da bi dobila odgovore na vprašanja, ki so me spremljala dolga leta.
Dogajalo se je nekaj veliko bolj preprostega. Telo se je odzivalo. Včasih s tresenjem. Drugič s toplino. Spet tretjič z občutkom olajšanja.
Šele kasneje sem začela razmišljati, da morda bistvo teh trenutkov ni bilo v tem, da bi odkrivali preteklost. Pomembnejše je bilo, da sem v sedanjosti lahko doživela nekaj, kar je bilo nekoč premalo navzoče.
Še danes se spomnim trenutka, ko mi je udeleženka, ki je v vaji predstavljala mamo, spontano rekla, da je ponosna name. Ta stavek ni bil del navodil. Bil je njen odziv. Morda prav zato ni deloval kot tehnika, ampak kot resnično srečanje dveh ljudi.
Ne vem, ali bi pred leti znala sprejeti takšne besede.
Takrat pa sem opazila predvsem odziv svojega telesa.
Kot da je nekaj za hip odložilo svojo budnost.
Kot da ni bilo treba ničesar dokazovati.
Kot da je telo za trenutek verjelo temu, kar je um že dolgo razumel – da je lahko odnos tudi varen.
Takšne izkušnje same po sebi ne izbrišejo preteklosti. Ne odpravijo bolečine in ne nadomestijo let osebnega dela. Prav zato bi bilo po mojem mnenju zmotno pričakovati, da lahko ena sama izkušnja človeka spremeni.
Lahko pa odpre vrata, pokaže možnost.
Lahko telesu ponudi novo referenčno izkušnjo, ki jo začne postopoma prepoznavati tudi v drugih odnosih.
Ko danes pogledam nazaj, ne morem reči, da sem na izobraževanju našla odgovore na vsa vprašanja, ki so me spremljala dolga leta. Pravzaprav se je zgodilo nekaj drugega. Nekatera vprašanja so postala manj pomembna.
Ne sprašujem se več toliko, zakaj se ne spominjam določenih delov svojega otroštva. Vedno bolj me zanima, kako ti neizrečeni deli živijo v meni danes. Kako se pokažejo v mojih odnosih, v načinu, kako zaupam, kako se umirim ob drugem človeku, kako sprejemam bližino ali se pred njo umikam. In predvsem – kako lahko ob varnem odnosu postopoma dobim novo izkušnjo.
Kot relacijska družinska terapevtka še vedno verjamem, da je odnos najpomembnejši zdravilni dejavnik psihoterapije. To prepričanje se ni spremenilo. Spremenilo pa se je moje razumevanje tega, kaj odnos pravzaprav pomeni. Včasih sem več pozornosti namenjala besedam. Danes veliko bolj poslušam tudi tišino med njimi. Opazujem, kako človek diha, kako sedi, kako se njegovo telo odzove, ko spregovori o nečem bolečem ali lepem. Ne zato, ker bi želela vsako telesno reakcijo razložiti, temveč zato, ker verjamem, da telo pogosto pove tisto, česar besede še ne zmorejo.
Po izobraževanju sem v svoje delo prinesla še nekaj. Več poguma za telesni stik, kadar je ta za klienta varen, dogovorjen in smiseln. Ne zato, ker bi verjela, da zdravi dotik sam po sebi. Temveč zato, ker lahko včasih prav skozi telo človek prvič začuti tisto, kar mu odnos že dolgo ponuja – da ni sam.
Morda je prav v tem največja vrednost povezovanja relacijskega pristopa s telesnim doživljanjem. Ne gre za izbiro med besedami in telesom. Gre za razumevanje, da človek nikoli ni samo misel, samo čustvo ali samo telo. Vedno je vse to hkrati. In kadar terapevt zmore biti navzoč za celotnega človeka, se lahko začnejo premikati tudi deli, ki so dolgo ostajali nedostopni.
Ko sem začela pisati ta članek, sem mislila, da pišem o zgodnjem razvoju. Potem sem mislila, da pišem o telesu. Danes mislim, da pišem o prisotnosti. Kajti to je navsezadnje tudi bistvo psihoterapije. Ne vračamo človeku spomina. Ne spreminjamo preteklosti. Ne moremo izbrisati bolečine, ki jo je doživel. Lahko pa ustvarimo odnos, v katerem človek prvič izkusi, d a mu ob njej ni treba ostati sam.
Morda se zdravljenje ne začne takrat, ko se spomnimo. Morda se začne takrat, ko naše telo ob drugem človeku prvič dovolj zaupa, da mu ni več treba ves čas preživeti.
In morda je prav zato telo v psihoterapiji tako dragocen sogovornik.
Ne zato, ker bi govorilo namesto besed.
Temveč zato, ker včasih spregovori tam, kjer besede še niso našle poti.