Mami pomagaj mi, ko besnim!

pobesneli otrok

Se tudi vaš otrok kdaj meče po tleh, cepeta, ima izbruh trme in besa?  Naj vas potolažim, da so takšni pojavi pri majhnih otrocih med drugim in petim letom starosti nekaj normalnega. To ne pomeni, da je otrok slabo vzgojen in da ste vi slabi starši. Pomeni le, da njegovi možgani še niso dovolj razviti, da bi lahko uravnaval svoje občutke, zato ga le ti včasih povsem preplavijo.

Trma kot razvojni pojav

Otrokova trma ni nič slabega, nasprotno, je znak otrokove razvijajoče se osebnosti in lastne volje. Je izraz želje, da bi vplival na dogajanje okoli sebe in aktivno posegel v svet okoli sebe. Ko otrokova želja in iniciativa trči ob starševski NE, se pri otroku seveda pojavi frustracija. Iz tega se rodita odpor in trma.

Klasičen primer izbruha trme bi bil triletni Lukec, ki gre z mamo v trgovino po kruh in mleko. Mimogrede se zapiči v avtomobilček na daljinca. Hoče ga imeti, čeprav ga mama prepričuje, da ga ne rabi, saj ima doma že tri podobne avtomobile. Lukec se ujezi, začne kričati: »Ampak jaz hočem, hočem, hočem ta avtomobilček!« V obraz je ves zaripel, pesti ima stisnjene, brca z nogama, plane v silovit jok. Ljudje se začnejo ozirati, mama je v vidni zadregi. Kako bo ravnala?

Kako se spoprijeti z otroško trmo?

Starši se ob takšnih izbruhih, še zlasti, če se zgodijo v javnosti, lahko počutimo stisnjene v kot. Sram nas je, ker se naš otrok tako obnaša, počutimo se nesposobne, nemočne in jezne. Lukčeva mama ima najmanj tri možnosti. Lahko zavpije na otroka, da se tako ne obnaša, ga trdno zgrabi za roko in čim prej odvleče iz trgovine. V avtu mu jih pošteno napoje in mu po možnosti naloži še eno po zadnji plati. Nemalo staršev ravna tako. Vendar s tem dosežejo nasproten učinek. Namesto, da bi pomagali otroku, da prebrodi napad trme in se umiri, ga še dodatno razburijo. Če naposled utihne, to stori iz strahu pred zagroženo kaznijo, v njegovi notranjosti pa še vedno vse vre.

Pomembno je vedeti, da otroci tega ne počnejo nalašč in iz hudobije, ampak ker še ne zmorejo drugače. Pri teh letih namreč deli možganov odgovorni za racionalno razmišljanje še niso dovolj razviti, zato jih zlasti v stresnih trenutkih preglasijo tisti deli možganov, ki so odgovorni za čustva in preživetje. Čustveni možgani se odzivajo glede na telesno počutje, preživetveni možgani pa so zadolženi za zagotavljanje osnovnih preživetvenih pogojev neoziraje se na okolico. Slednji nam narekujemo, da moramo v konfliktu uveljaviti svoje, ne glede na posledice.

Ostanimo umirjeni in sočutni

To pri otrocih še zlasti pride do izraza, kadar ne dosežejo nečesa, kar so si zamislili, se čutijo neslišane, nerazumljene, skratka so frustrirani. Posledično ne morejo nadzorovati svojega vedenja in planejo v silovit jok, brcajo, kričijo, nenadzorovano tekajo, butajo z glavo … Pri tem pa doživljajo silovito stisko.Takrat ob sebi nujno potrebujejo umirjene, sočutne starše, ki ob njih enostavno zdržijo in jim ovrednotijo njihovo doživljanje. Ni prav, da takrat otroka pošiljamo v svojo sobo ali kako drugače odrivamo od sebe. Tudi, če je navzven videti, kot da nas odriva on, si globoko v sebi želi naše bližine, da bi ga objeli in potolažili.

Lukčeva mama bi lahko rekla nekaj takega: »Razumem te, da si jezen, ker si želiš ta avtomobilček, jaz pa ti ga nočem kupiti. Lahko se jeziš, ampak tega avtomobilčka ti še vedno ne bom kupila, ker imaš doma že tri podobne.« Če bi se dovolil objeti, bi ga objela. Če ne, pa bi ga nežno, vendar odločno odpeljala iz trgovine. Ko bi bil napad mimo, bi se z njim pogovorila o njegovem neprimernem obnašanju v trgovini.

Pomembno je, da smo dosledni

Če bi Lukčeva mama popustila in mu zaradi ljubega miru kupila avtomobilček, sebi in sinu ne bi ravno naredila usluge. S tem bi mu namreč dala vedeti, da da lahko na ta način pride do želenega in izpade bi začel uporabljati premišljeno za dosego svojega cilja. Psihiater in nevroznanstvenik Dr. Dan Siegel v svoji knjigi Celostni razvoj otroških možganov staršem predlaga 12 strategij v težkih trenutkih vzgoje. Možgane glede na funkcije razdeli na leve in desne, zgornje in spodnje. Če tukaj naštejem le štiri strategije:

1. Povežite se in preusmerite: Ko je vaš otrok razburjen, se najprej povežite čustveno, desna polovica možganov z desno polovico možganov. Ko ima več nadzora in je dojemljiv, začnite z levomožganskimi lekcijami in disciplino.

2. Poimenujte, da umirite: Ko se razbesnijo velika desnomožganska čustva, otroku pomagajte, da pove zgodbo o tem, kaj ga je razburilo. Pri tem bo uporabil svojo levo polovico možganov, da bo osmislil izkušnjo in dobil več nadzora.

3. Pritegnite ga, ne pa razbesnite: V zelo stresnih situacijah otrokove možgane v prvem nadstropju zaposlite tako, da mu svetujete, naj premisli, načrtuje in izbira; ne aktivirajte njegovih možganov v pritličju, ki manj mislijo in se bolj odzivajo.

4. Razgibajte ga, da ga ne izgubite: Če otroka pripravite do tega, da bo telesno dejaven, mu bo to pomagalo uravnotežiti prvo nadstropje in pritličje njegovih možganov.

Pomembno je, da se starši zavedajo, da je frustracija zgolj otrokova in se ne poistovetijo z njegovo stisko, ampak jo začutijo, v sebi predelajo in mu predelano vrnejo v obliki sočutnih besed in telesnega stika. S tem se otrok nauči, da je stiska nekaj obvladljivega.

V primeru, da se straši na vsako otrokovo trmo, jezo in bes odzovejo burno, se bo otrok iz tega naučil tega, da ne sme izražati svojih realnih trenutnih čustev in bo za starševsko ljubezen ostal poslušen. V tem primeru bo otrok preskočil pomembno fazo oblikovanja možganov, ki jo krepi starševski odnos, sprejemanja izražanja otrokovih občutij. To bi lahko kasneje v življenju pomenilo, da se bo ob vsaki nadvladi negativnih čustev posameznik odzval z besom.

Z našim sočutnim odzivom na otrokovo stisko mu pokažemo brezpogojno sprejemanje in ljubezen, ko deluje kot vstopnica v svet srečnega otroštva, mladostništva in odraslosti.

Andrej Omulec,
Zakonski in družinski terapevt

Vir: Dan Siegel, Celostnii razvoj otroških možganov. Izdal: Družinski center Pogled. Domžale, 2013.