Oh, ta depresija!

depresija

Depresija beseda, ki je dandanes vsakodnevno lahko slišimo v pogovoru z ljudmi. Med mladimi je zelo pogosto slišati »V depri sem«, med starejšimi pa »Nimam več moči, ne morem tako. Življenje nima smisla«.

Vendar beseda depresija v strokovnem smislu ni vsak upad razpoloženja, ki ga posameznik doživi. Depresija ni le trenutek otožnosti ali žalosti. Depresija je stanje človeka, njegova je duševna stiska. Strokovno temu stanju rečemo duševna motnja, pri kateri gre za spremembo v razpoloženju, mišljenju in vedenju, s pridruženimi telesnimi simptomi, ki pri posamezniku vztrajajo dalj časa vsaj dva tedna.

Obrazi depresije

Depresija imam mnogo obrazov. Pri vsakem posamezniku se kaže drugače. Lahko je blaga, srednja ali močna. Najpogostejši simptomi so:

  • pomanjkanje volje,
  • otožnost,
  • zaskrbljenost,
  • pesimistični pogled,
  • brezup,
  • doživljanje občutka krivde, sramu, manjvrednosti in nizko samospoštovanje.

Poleg tega, prihaja do motenj apetita in spanja. Posameznik, ki se sooča z depresijo je brez energije in volje, upade tudi skrb za lastno telo in higieno. Telesni simptomi depresije so: glavobol, stiskanje ali pekoča bolečina v grlu in prsih, slabost, utrujenost, težko telo, težave s srcem in dihanjem.

Vzroki za nastanek depresije?

Dejavnikov za nastanek depresije je več:

  • dednost,
  • življenjske okoliščine,
  • osebnostne značilnosti posameznika (pretirana zaskrbljenost, nizka samopodoba in samovrednotenje, perfekcionizem, negativizem, pretirana samokritičnost).

Ob nastanku gre za preplet bioloških in psihosocialnih dejavnikov. Pogosto jo povzročijo izrazito slabe življenjske okoliščine in travmatični dogodki (zanemarjanje, zavračanje, telesna, čustvena ali spolna zloraba), čustveno neustrezni odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, zloraba alkohola ali drog. Sprožilci pa so lahko različni življenjski dogodki: neuspeh, izguba službe, smrt bližnjega, finančna stiska, ločitev, dolgotrajne obremenilne situacije in druge pomembne življenjske spremembe.

Kaj posameznik, ki je depresiven doživlja?

Besede posameznikov, ki so depresijo občutili na lasni koži:

  • »Nenehno mislim samo na to, kar se je zgodilo. Od tega je že več mesecev. Sama se od tistega tragičnega dogodka nisem premaknila niti centimeter. Nenehno sem utrujena, brez energije v življenju ne vidim smisla.«
  • »Življenje je tako bedno, bolj se matram, trudim, slabše je. Občutek imam, da sem vsem na tem svetu odveč, kot da me ni. Ko se kdo pogovarja z menoj, se počutim tako manjvredno, karkoli rečem imam občutek, da izpade nesmiselno. Nobene vrednosti nimajo moje besede. Vsi drugi že stavke tako lepše obračajo, da jih je lepo poslušati. Ne pa jaz.«

Ali depresijo lahko premagamo?

Absolutno, depresijo lahko premagamo, saj to ni stanje človeške šibkosti ali lenobe. Je pa res, da sama od sebe navadno ne izgine. Pomembno je zgodnje prepoznavanje in posameznikova pripravljenost-odločitev, da želi nekaj spremeniti.

Pri premagovanju depresije poznamo tri glavne oblike zdravljenja:

  • samozdravljenje,
  • medikametozno zdravljenje in
  • psihosocialno zdravljenje, kamor uvrščamo psihoterapevtsko pomoč.

Medikametozno zdravljenje je pri hudi obliki depresijepomembno. V teh primerih pogosto pride tudi do hospitalizacij. Posameznik se mora v teh primerih zanesti na podporo in vodenje strokovnjakov. Pri srednji obliki depresije hospitalizacija ni potrebna. Dovolj je ambulantno spremljanje in psihosocialno zdravljenje. Posameznik se mora odločiti koliko poudarka bo dal psihosocialni podpori in koliko medikametozni terapiji. Vsekakor se mora medikametozna terapija postopoma zmanjševati in preiti na psihosocialno podporo.

Pri lažjih oblikah depresija lahko zadostuje že psihosocialna pomoč.

Zakaj sploh je pomembna psihoterapija?

Zato, ker v procesu psihoterapije terapevt skupaj s klientom išče, prepoznava in odpravlja vzroke depresije. V terapevtskem procesu je pomemben varen prostor, kjer posameznik lahko spregovori o svojih občutkih, mislih. Terapevt mora posameznika s temi občutki sprejeti in mu pomagati prepoznati in regulirati posamezna stanja. Pomembno pa je, da v procesu terapevt vsakega posameznika jemlje kot individuum, zato je prav, da z vsakim na svoj način razišče njegovo ozadje, eksistencialno situacijo, trenutno in preteklo življenje; kako posameznik živi v svoji mreži odnosov in kakšno podporo ima v okolju.

V terapevtskem procesu, bi lahko rekli, da je odnos »tisti, ki zdravi«.

Vsem tistim, ki ste se prepoznali v tem članku, bi rada rekla še tole: Depresija ni nič sramotnega, lahko doleti vsakega med nami. Čeprav bi se najraje zaprli med štiri stene in pokrili z odejo čez glavo, zberite pogum, poiščite pomoč (prijavite se na uvodno srečanje) in spregovorite o svojih težavah.

mag. Romana Čolić

Zakonska in družinska terapevtka