Najraje bi se udrl v zemljo

sram

Sram boleče, izrazito negativno in nezaželeno čustvo.  Med vsemi osnovnimi čustvi (žalost, jeza, gnus, strah, veselje), ljudje sram po večini najtežje prenašamo. Sram je močno povezan z negativnim vrednotenjem sebe. Gre torej za globoko negativno doživljanje samega sebe kot neprimernega, neustreznega, nezaželenega in nevrednega. Gre za obsojanje sebe kot osebe. Pri sramu se tako posameznik pogosto osredotoča na pretekle izkušnje, v katerih je bil ovrednoten kot slaba oseba.

Tak posameznik je v družini pogosto ostajal nezaščiten in bil kot otrok postavljen v vlogo reševanja starševskih konfliktov. Pogosto so to družine, kjer so prisotne različne oblike zlorab in zasvojenosti (npr. alkoholizem). V takšni družini ni varnosti, ni jasnih pravil in mej. Posameznik se nauči, kako poskrbeti za druge, saj je nekoč kot otrok s svojo prisotnostjo v najhujših konfliktih med staršema preusmeril pozornost nase, samo da bi pomiril starše. Na tak način je v družini ponovno vzpostavil ravnovesje. Ker otroci na nezavednem nivoju čutijo, da brez družine ne morejo preživeti, družinske potrebe postavljajo pred svoje. Tako se otrok slabo funkcionalnih staršev že zgodaj nauči, da njegovi občutki, potrebe in želje niso pomembni. Takšni posamezniki, tudi ko odrastejo, težko prepoznajo svoje potrebe in se pogosto doživljajo kot manjvredne. Ta občutek pogosto povezujemo tudi z izgubo spoštovanja do samega sebe,  z omajano samopodobo, občutjem ponižanosti, osramočenosti. Zato ob doživljanju sramu posameznik čuti močno težnjo po tem, da bi se mu izognil, da bi se skril pred drugimi in samim seboj, da bi izginil ali celo umrl,  oziroma nehal obstajati.

Na čustvo sramu se zelo močno odzove naše telo, ki se skrči in upogne k tlom, kot bi se želelo zmanjšati in na ta način postati nevidno. Glava se nagne navzdol, pogled je izmikajoč ali v celoti obrnjen stran, tipična je kretnja pokrivanja obraza z rokami. Najočitnejši znak sramu je zardevanje, ki je posledica sprememb v krvnem obtoku, poleg tega je pogosto tudi grizenje ustnice ali jezika in prisiljen smeh.

Posameznik je v tem čustvenem stanju kljub želji po umiku in begu zelo nemočen in pasiven, ter pogosto zanika odgovornost za svoje stanje. Zaradi nemoči, da bi se na čustveni ravni spopadel s sramom, poskuša to čustveno stanje rešiti z fizičnim umikom iz situacije, s čustveno zamrznitvijo in prekinitvijo stika s seboj, s prekinitvijo stika z drugimi ljudmi, z jezo ali celo agresijo.

Na podlagi dosedanjih raziskav lahko rečemo, da je dolgotrajno doživljanje sramu za posameznika nefunkcionalno in zdravju škodljivo. V kolikor gre za kratkotrajno doživljanje sramu v določeni situaciji,  pa je to lahko funkcionalno in pozitivno. Sram namreč posameznika zaščiti pred nečem nevarnim, strupenim, nemoralnim. Sram se  pojavi tudi, ko doživljamo nekaj pozitivnega.  Če smo na primer na predstavi in nam je osebo na odru zelo všeč, nas privlači, to prebudi v nas pozitivna čustva. Če bi sledili zgolj občutku privlačnosti, bi skočili na oder in s to osebo vzpostavili stik. Sram, ki se prav tako prebudi v tej situaciji, pa nas zaščiti, da ostanemo na svojem sedežu in se ne osramotimo.

Več si lahko ogledate tudi v spodnjem prispevku na tej povezavi >> (od 28:11 dalje).

Lep pozdrav,

Romana Čolić