Kaj je dobro vedeti, preden se odločite za psihoterapijo?

Kaj je dobro vedeti, preden se odločite za psihoterapijo_

Pomembna je odločitev in zaveza, da ste pripravljeni redno prihajati, da ste pripravljeni na trdo delo. Psihoterapija je najbolj intenzivno delo na sebi, kar jih je.

Psihoterapevti zelo poudarjamo pomen strukture samih srečanj. To pomeni, da sta dan in ura točno vnaprej določena, da klient na terapijo prihaja točno, terapevt pa jo zaključi ob uri. Struktura daje občutek gotovost in varnosti, kar je za psihoterapijo ključnega pomena. Tudi v vsakdanjem življenju potrebujemo neko strukturo, znotraj katere lahko delujemo, smo kreativni, drugače lahko nastane pravi kaos. Zamislite si, da bi v službo prihajali kadar bi se nam zljubilo in vsak dan ob drugi uri. Na ta način se bi bilo nemogoče dogovarjati za sestanke in tudi drugače sodelovati. Tudi klient in terapevt sta neke vrste sodelavca, s podpisom terapevtskega soglasja se zavežeta, da bosta gradila odnos in skupaj delovala v prid klientu. Tudi klientu je prijetno ob misli, da je npr. vsaka sreda ob petih rezervirana zanj. Da ima nek varen prostor, kamor se lahko vedno znova vrača in kjer bo vedno slišan, razumljen in brezpogojno sprejet. Podoben občutek kot naj bi ga imel, ko prideš domov. Žal pa je terapevtski prostor za veliko ljudi prva izkušnja tega, kaj naj bi bil pravi dom.

Za psihoterapijo skoraj po pravilu velja: Da bi šlo na bolje, mora iti najprej na slabše. Včasih se lahko zgodi, da se človek po terapevtski uri počuti še slabše kot pred njo. To pa nikakor ne pomeni, da je terapevt zanič (čeprav je možno tudi to), ampak, da so se stare rane ponovno odprle. Morda se sprašujete, kakšen smisel se ima mučiti s kopanjem po boleči preteklosti. V kolikor ste s sedanjem življenju zadovoljni in pomirjeni in nimate težav v odnosih, to res nima nobenega smisla. Če pa opažate, da se vrtite v začaranem krogu polnem bolečine, iz katerega nikakor ne zmorete izstopiti, takrat je soočenje s preteklostjo nujno. Znano je namreč reklo, da kdor ne pozna svoje zgodovine, jo je prisiljen ponavljati.

Vedite, da odločitev za psihoterapijo nikakor ni priznanje šibkosti ali celo poraza. Gre za zelo pogumno dejanje zrele osebe, ki se je odločila, da ima dovolj trpljenja in hoče zaživeti kvalitetnenjše in srečneje.