Na področju športa je veliko govora o talentu športnika in njegovih sposobnostih, ki so del naravnih danosti. Športniki ali njihovi trenerji pravijo, da se šport začne v glavi. Torej je vsa motivacija usmerjena k naslednjim vprašanjem: “Zakaj se ukvarjam z določenim športom? Ali me ta šport izpolnjuje? Dosegam želene rezultate?” Kaj moram premagati in čemu se moram odpovedati, da lahko naredim trening?” Takšna in podobna vprašanja si zastavlja poklicni športnik. Najtežje pa je takrat, ko mu vsemu trudu in odpovedim navkljub ne gre. Takrat se športnik začne spraševati o smiselnosti svojega početja. Nekateri športniki so vedno v ospredju, nikoli pa ne zmagujejo. Zakaj je temu tako?
Če pogledamo globlje oziroma iz vidika športne psihoterapije, je zadeva drugačna in jasnejša.
Kaj pa je naučena nemoč?
Iz športne psihoterapije gledano, je to občutek na tekmi, ko se kar zadovoljiš z povprečnih rezultatom in niti ne upaš na več, oziroma ne daš vsega od sebe. Izgubiš delček motivacije, in si rečeš: »Če v tej skupini končam dirko, bo čisto v redu.« Razmišljanje na maksimalni obremenitvi se zoži in človek si na podzavestni ravni da tolažbo v smislu: »Kaj mi treba teh muk, saj je ta rezultat zame čisto sprejemljiv.« Posledično se ne potrudi, kot bi se lahko in popusti tik pred koncem.
Če športnik že pred tekmo predela zanke s pomočjo trenerja, družine ali športnega psihoterapevta, bo lahko lažje šel preko sebe in izgubil ta občutek naučene nemoči, ki se ob največjih obremenitvah samodejno prikrade v podzavest.
Za športnika je pomembno, da ve, kaj želi od posamezne tekme. Gre bodisi za pripravljalno tekmo bodisi za cilj sezone. Pomembno je zavedanje, da stopnja pripravljenosti skozi obdobja niha. Če si bil v nekem obdobju v vrhunski formi, trenutno pa ti ne gre najbolje, to še ne pomeni, da je sedaj vsega konec.
Na športni rezultat namreč vpliva veliko dejavnikov. Psihofizična pripravljenost, pozitivna naravnanost, zmagovalna mentaliteta in nenazadnje dobri odnosi. Z družino, partnerjem, prijatelji, trenerjem, sotekmovalci … Občutek povezanosti z bližnjimi, zavedanje, da nismo sami, lahko pomaga premikati meje mogočega. Bližina dokazano zmanjšuje stres, lajša prenašanje fizične bolečine in naporov ter poveča samozavest. Potem tudi naučena nemoč izgubi svojo moč. Izboljšanje odnosov z bližnjimi je ena od pomembnih področji športne psihoterapije.
Vsekakor se prijavite na uvodno srečanje, kjer vam bomo podali še več informacij in se skupaj dogovorili za najbolj ustrezen pristop k vašim težavam.
mag. Andrej Omulec, zakonski in družinski terapevt