Pod besedo nezvestoba si po navadi predstavljamo nekoga, ki fizično vara svojega partnerja, oziroma ima seksualno afero s tretjo osebo. Mislim, da v kontekstu nezvestobe dajemo prevelik poudarek fizičnemu aspektu in zanemarjamo čustveni del zgodbe.
Nezvestoba je vsako prelomljeno zaupanje med partnerjema se velikokrat začne že precej pred pregovornim skokom med rjuhe.
Zakaj varamo?
Največkrat varamo zato, ker neka naša potreba v partnerskem odnosu ostaja trajno nezadovoljena.
Morda nam partner ne posveča dovolj pozornosti, ob njem se ne počutimo več varnih, ljubljenih, posebnih, morda smo se odtujili, spolnost postane nezanimiva in zelo redka … Potem pa v službi opazimo privlačnega sodelavca / sodelavko, s katero vsak dan preživimo po več ur, skupaj hodimo na kosila in se pogovarjamo o zaupnih stvareh, pri čemer ves čas čutimo metuljčke v želodcu. O vsem tem pred svojim partnerjem seveda molčimo. V tem primeru že lahko govorimo o čustvenem varanju, fizični del zgodbe pa je že drugotnega pomena.
(Varamo pa lahko tudi iz drugih razlogov, kot so: iskanje razburljivosti, nezmožnosti monogamije, osebnostne motnje, zasvojenost s spolnostjo ipd.)
Namesto, da se podate v afero pa najsi bo ta čustvena, telesna ali (v večini primerov) oboje, se raje odkrito pogovorite s partnerjem, kaj v vajinem odnosu pogrešate in kaj lahko oba naredita, da se stvari izboljšajo. Pri tem pa ni treba čakati, da postane nevzdržno, ker je takrat največkrat že prepozno. Težave razčistita sproti!
Kaj pa če se je afera že zgodila?
»Ravno sem izvedela, da me je mož prevaral. Kaj naj naredim?« Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Zelo je odvisno od okoliščin.
Nezvestoba ne pomeni nujno ločitve, lahko je priložnost za postavitev odnosa na novih temeljih.
To je zelo odvisno od narave afere, pri čemer je zelo pomemben element obžalovanja. Če tisti, ki je varal, iskreno obžaluje svoje dejanje, potem obstaja možnost za rešitev odnosa. Če tega obžalovanja ni, potem je ta možnost skoraj nična. Razlika je tudi v tem, ali je šlo le za bežen seks brez čustvene vpletenosti ali pa za dolgotrajno čustveno navezanost.
V vsakem primeru pa je problem izdano zaupanje. Zaupanje, ki je temelj vsakega odnosa, je v primeru nezvestobe grobo porušeno. Da bi ga pridobili nazaj, moramo pošteno garati.
Psihoterapija v primeru nezvestobe
V terapiji ne iščemo krivca in ne moraliziramo. Oseba, ki je varala, se po navadi že sama dovolj krivi.
Odgovornost za odnos in težave v njem nosita oba partnerja enakovredno. Tisti, ki je izbral nezvestobo kot obliko pobega iz odnosa oziroma reševanja neke stiske, je za to polno odgovoren.
Preden začnemo s partnersko terapijo, morata oba partnerja sprejeti temeljno odločitev. Tisti, ki je varal, mora dokončno prekiniti stike s tretjo osebo. Oba morata biti odločena, da sta pripravljena trdno delati, da svoj odnos ponovno zgradita na trdnejših temeljih. Treba se je zavedati, da odnos po aferi ne bo nikdar več enak.
Skušamo ugotoviti razloge, ki so pripeljali do afere. Potrebno se je zavedati da se afera ne zgodi v vakumu. Navadno je posledica težav v odnosu. Seveda se z afero odnos dodatno poslabša, če ne kar poruši, vendar so bile težave prisotne že prej, drugače do nezvestobe verjetno ne bi prišlo.
Povsem naravno je, da prevarani partner želi vedno znova govoriti o aferi in vedeti vse podrobnosti. Na ta način namreč predeluje svojo travmo. Partner, ki je varal, pa mora to enostavno zdržati, čeprav nikakor ni lahko.
Psihologinja Shirley Glass je ugotovila, da prevarani partnerji skoraj vedno trpijo zaradi simptomov posttravmatske stresne motnje. Podobni so vojakom, ki se vrnejo iz vojne. Travmatizirani veterani živijo v stanju napetosti in nenehne pripravljenosti. Za vsakim drevesom vidijo sovražnika. Podobno je s prevaranimi zakonci. Nenehno so na preži za znaki ponovne nezvestobe; preverjanje partnerjevega mobilnika, elektronske pošte, izhodov … Ne glede na to kolikokrat se jim partnerji opravičijo, jih ne nehajo napadati, obtoževati in zasliševati. Treba je enostavno počakati, da ti simptomi izzvenijo.
Ne smemo pa dopustiti, da ostanemo obsedeni z afero in se ukvarjamo le še z njo. To je bil nefunkcionalen način reševanja neke stiske, ki jo je posameznik občutil v odnosu. Če želimo, da se ne ponovi, je treba razumeti vzroke, ki so do afere pripeljali in poiskati funkcionalnejše načine spopadanja s partnerskimi problemi.
Afera je le eden od načinov pobega iz odnosa. Pobegnemo lahko tudi na druge načine; v delo, hobije, alkohol, droge, internet ipd. Vzemimo za primer moškega, ki je obseden s svojim delom in vse večere in vikende presedi za računalnikom. Njegova partnerka se počuti osamljeno, zanemarjeno, prezrto. Vsakič, ko mu predlaga, da bi kaj skupaj počela, je zavrnjena, ker je on zakopan v svoje delo. Uteho najde v prijateljevanju s kolegom, ki kasneje preraste v seksualno afero. V tem primeru je njena afera posledica njegove »afere« z delom.
Če bosta partnerja v zgoraj omenjenem primeru želela rešiti svoj odnos, se bosta morala s pomočjo psihoterapevta pogledati globoko vase in biti iskrena najprej do sebe in nato drug do drugega. Fokus bo na čustvih, ki se jih drug v drugem prebujata. Vprašala se bosta, kdaj in kje v preteklosti sta se že podobno počutila. Zelo pogosto se namreč izkaže, da partnerja nezavedno ponovno odigravata neke vzorce iz primarne družine, ker je to zanju domače in na nek način varno in ker upata, da bosta v odnosu s partnerjem razrešila svoje otroške travme. Namen je dober, vendar strategije največkrat napačne, zato drug drugemu zadajata bolečino. Terapevt tu nastopi v vlogi prevajalca sporočil, ki jima pomaga ugotoviti, da pravzaprav govorita isti jezik. Šele takrat se lahko v globini začutita in povežeta. Na tem medsebojnem sočutju in posluhu za drugega lahko zgradita temelje za zdrav partnerski odnos.