Za psihoterapijo ni nikoli prepozno. V vsakem življenjskem obdobju se človek sooča z določenimi izzivi in ne glede na to, ali je star 20 ali pa 80 let, ima pravico živeti kakovostno. Psihoterapija mu je pri tem lahko v veliko pomoč. Včasih pa je žal prepozno za partnerski odnos in ko se zgodi to, tudi psihoterapija ne more kaj prida pomagati. V svoji terapevtski praksi sem že večkrat doživela, da je prišel k meni par, kjer je bil eden od partnerjev povsem odločen oditi iz odnosa, medtem, ko je drugi prišel v upanju, da se bo odnos še nekako dalo rešiti. V terapiji je videl zadnjo rešilno bilko. V primerih, s katerimi sem se srečala, so bili slednji večinoma moški.
Najbrž se sprašujete, zakaj oseba, ki se je odločena ločiti, sploh pristane na partnersko psihoterapijo? Razlogi so različni. Včasih to storijo zato, da bi partnerju dokazali trdnost svoje odločitve, ki je niti psihoterapija ne more spremeniti. Lahko gre tudi za neke vrste maščevanje. Od terapevta želijo slišati, da je drugi kriv za razdor. Vendar pa v psihoterapiji nikoli ne iščemo krivca; za vsak odnos sta vedno odgovorna oba partnerja.
Žene, ki so prišle na partnersko psihoterapijo odločene, da se bodo ločile, so povedale, da so može že pred časom (včasih že pred več leti) prosile, da bi si poiskala strokovno pomoč, vendar so bile njihove prošnje vedno odbite, rekoč: »Sama lahko rešiva svoje probleme, ne potrebujem tujca, da mi bo solil pamet.«
Ko vse prošnje niso zalegle, prepiri in obtoževanja, pa so se nadaljevali, je ljubezen počasi umirala. In, ko je bil njihov zakon tako rekoč mrtev, so ženske oznanile, da se nameravajo ločiti. Šele takrat so se moški prebudili iz otopelosti: »Kaj, ločitev? Še sanjalo se mi ni, da si ob meni tako zelo nesrečna. Saj nama ne gre tako slabo. Samo poglej druge pare!« In ko ženska še vedno vztraja pri ločitvi, takrat moški končno izreče čudežne besede: »Pojdiva na partnersko terapijo!« Te besede delujejo kot ženin odmev, le z nekajletno zamudo. Vmes se je zgodilo nekaj pomembnega: njena ljubezen do moža je dokončno umrla.
Seveda se lahko zgodi tudi obratno in je žena tista, ki odlaša s partnersko psihoterapijo, dokler ni prepozno. Tukaj ne pravim, da par svojih težav ne more rešiti brez psihoterapevta, seveda jih lahko. Ko pa se vam zgodi, da se začnete vrteti v krogu vedno istih prepirov in obtoževanj, napadanja in izogibanja, takšnega ali drugačnega nasilja, takrat je čas, da si poiščete strokovno pomoč.
Vsem ženskam in moškim pa bi rada položila na srce: prisluhnite svojemu partnerju. Če vam reče, da ni srečen/a, ga/jo vzemite resno. Zatiskanje oči na kratki rok sicer lahko olajša situacijo, vendar ima uničujoče posledice na dolgi rok. Probleme rešujte sproti in ne bojte se poiskati pomoči, ko imate občutek, da sami ne boste zmogli. To nikakor ne pomeni, da ste slabič, poraženec ali kaj podobnega. Vključiti se v psihoterapijo in se aktivno soočiti s svojimi problemi, je dejanje, ki zahteva veliko poguma.
Če pridete na partnersko psihoterapijo, ko je za odnos že prepozno, je podobno, kot če bi prišli k zobozdravniku potem, ko vam je zob že dokončno odmrl. Zobozdravnik ne more storiti drugega, kot da vam ga izpuli. Na točki, ko je eden od partnerjev odločen, da se bo ločil, partnerska terapija žal ni več mogoča. Lahko pa delamo na čim manj sovražni in destruktivni ločitvi.
Človeka, ki sta se nekoč ljubila in si delila življenje, si zaslužita, da se lahko dostojno poslovita. Če imata otroke, je ključnega pomena, da ohranita korekten odnos, da bosta lahko še naprej dovolj dobra starša. Predvsem pa, da ne blatita drug drugega (pa če sta še tako jezna) pred otroki. Ločitev staršev za otroke predstavlja travmo, zato moramo biti do njih še posebej senzitivni. Vsem staršem, ki se ločujejo, bi svetovala obisk psihoterapevta.