Ste pod stresom?

Ste pod stresom_

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je stres ena največjih zdravju škodljivih nevarnosti 21. soletja. Že vsaka tretja oseba naj bi imela stalne simptome stresa. Kroničen stres oslabi duha in telo ter lahko vodi v bolezenska stanja, kot so: izgorelost, depresija, anksiozna motnja, rana na želodcu, diabetes, srčno žilne bolezni, rak …
Vsega tega se nekako zavedamo. Pa storimo dovolj, da bi se pred tem tihim ubijalcem zaščitili?

Kaj je stres? 

Pojem je uvedel endokrinolog Hans Seyle v 30. letih prejšnejga stoletja. Stres je naš telesni, čustveni, kognitivni in vedenjski odziv na vsako zunanjo ali notranjo spremembo (stresor), ki zamaje naše ravnovesje in se ji moramo prilagoditi. V 70. letih je Seyle razvil model stresa kot splošnega prilagoditvenega sindroma, ki poteka v treh fazah.

1. faza: ALARM 
V fazi alarma naše telo na potencialno nevarnost odreagira tako, da se pripravi na boj ali beg. Naše telo takrat pospešeno tvori adrenalin. Dihanje je plitvo, kar mišicam zagotavlja več kisika. Srce črpa hitreje, da zagotovi dovolj krvi mišicam in možganom. Prebava se upočasni ali zastane. Telo pospešeno porablja svoje energetske zaloge.

2. faza: UPOR
Druga faza je upor. Če stresor vztraja, moramo nujno ukreniti nekaj, da se mu upremo.  Posameznik se mora začasno ustaviti in se domisliti strategije za spopadanje s stresorjem. Mogoče mora izboljšati svoje odnose, si pridobiti dodatno znanje, se sprijazniti s situacijo, spremeniti prioritete, si bolje organizirati čas, spremeniti življenjski slog … Do te faze je stres lahko še pozitiven. Če pa v tej fazi ne ne pride do razrešitve,  ostaja naše telo v stanju alarma. Čeprav se organizem skuša prilagoditi napetosti in zahtevam okolice, tega ne more vzdržati neskončno dolgo. Rezerve se postopoma izčrpajo.

3. faza: IZČRPANOST 
Izčrpamo svoje fizične in psihične vire.  Takrat se pojavijo simptomi, ki vplivajo na:

Naše telo: glavoboli, bolečine v želodcu, pogosto zbolevanje, slabost, omotica, bolečine v prsih, pospešeno bitje srca, zmanjšan libido, prebavne motnje …

Naša čustva: spremenljivo razpoloženje, apatija, jeza, žalost, obup, nemoč, hipervzburjenje …

Naš um: težave s spominom, nezmožnost koncentracije, slaba presoja, pesimizem, slabše zaupanje vase,
anksioznost, zaskrbljenost, premlevanje …

Naše vedenje: razdražljivost, jokavost, povečan ali pomanjšan apetit, nespečnost ali preveč spanja, zapiranje vase, zanemarjanje obveznosti, uživanje alkohola, cigaret ali drog za sproščanje, nervozne navade (npr. grizenje nohtov … )

Kaj so stresorji?

Stresorji so lahko najrazličnejši. Lahko pridejo neposredno iz okolja. To so na primer: slab zrak, vročina, prostorska stiska, razne naravne katastrofe ipd.
Lahko pridejo iz odnosov: prepir, različne oblike nasilja, osamljenost, občutek nerazumljenosti,  ločitev, smrt ipd.

Lahko so vezani na delovno mesto: preveč ali premalo zahtev na delovnem mestu, slabi delovni pogoji, neovrednoteno delo, mobing, izguba zaposlitve ipd.

Ob besedi stres ponavadi pomislimo na kaj negativnega, vendar so stresorji lahko tudi pozitivni: poroka, rojstvo otroka, selitev v novo stanovanje, prazniki, nagrada za dosežke, dobitek na loteriji ipd.

Lahko pa pridejo iz nas samih: občutki krivde, skrbi,  bolezen, neproduktivno tuhtanje, črnogledost ipd.

Včasih so znanstveniki verjeli, da določen stresor na vse ljudi deluje približno enako močno. Holmes in Rachey sta v 60. letih prejšnjega stoletja izdelala lestvico stresnih dogodkov, kjer sta posamezne stresorje točkovala glede na stopnjo stresa, ki naj bi ga ta povzročal. Tako je imela na primer razveza zakona 73 točk, nosečnost 40 točk, zaporna kazen 63 točk, denarne težave 23 točk, Božič 12 točk ipd. Če so stresorji skupaj dosegli sli celo presegli 100 točk, naj bi človek občutil hude posledice.

Kasnejše raziskave pa so pokazale, da na stres ne moremo gledati tako posplošeno. Ključnega pomena je, kaj posamezen stresor predstavlja posamezniku; torej njegova individualna ocena. Za nekoga, ki je bil s svojim zakonom izrazito nezadovoljen in se je za razvezo odločil sam, lahko ta prinese odrešitev, spet za drugega, ki svojega partnerja ljubi in je bil postavljen pred dejstvo, da se hoče ta od njega ločiti, pa razveza najbrž predstavlja velik stres.

Strategije spopadanja s stresom

Kakšen učinek bo imela določena potencialno stresna situacija na posameznika, je odvisno od njega samega oziroma od mnogih dejavnikov. Treba se je vprašati ali razpolaga z učinkovitimi strategijami za spoprijemanje s stresom.

  • Je deležen socialne opore?
  • Kakšne so njegove predhodne izkušnje in psihofizično stanje?
  • Kakšne so njegove genetske predispozicije in vzgoja? Kakšen je njegov življenjski slog (poskrbi za dovolj počitka, kvalitetno hrano, rekreacijo, meditira …)
  • Kakšnen je njegov pogled na svet (optimističen  / pesimističen)?
  • Kakšen je njegov stil navezanosti (varen / nevaren) in ne nazadnje
  • Kako sam vidi situacijo in svoje zmogljivosti spopasti se z njo in jo obvladati?

Lazarus in Folkman (1984) pravita, da je to ali bo dogodek na nas vplival stresno, odvisno od tega, kako ga ocenimo. Če ocenimo, da nam predstavlja izziv, ki ga lahko obvladamo, potem lahko govorimo o pozitinem stresu (eustres). Takrat smo bolj motivirani, zbrani in učinkoviti, sproščajo se nam hormoni ugodja.
Negativni stres (distres) pa je stanje napetosti, ko ocenimo, da situaciji nismo kos, da je pred nami preveč zahtev iz okolja. Lahko pa doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožujočega ali neprijetnega.

Vsi smo bolj ali manj opremljeni za spoprijemanje s stresom. Drugače ne bi preživeli. Vendar so naši načini spoprijemanja lahko zelo različni; bolj ali manj učinkoviti. Do problema lahko zavzamemo aktivno ali pasivno stališče. Če smo aktivni, najprej ocenimo sitacijo, pretehtamo naše možnosti, naredimo načrt in ukrepamo. Če smo pasivni, si bomo rekli, da tako ali tako ni v naši moči, da bi kaj spremenili. Zato ne storimo ničesar, ampak pasivno čakamo in se med tem tolažimo s hrano, pijačo, cigaratami, televizijo, igricami ipd.

Lahko si poiščemo socialno oporo ali pa se zapremo vase in se problema lotimo sami. Tu je treba poudariti, da je socialna opora pri soočanju s stresom ključnega pomena. Ljudje smo bitja odnosov in potrebujemo drug drugega, naj si to priznamo ali ne.  Raziskave kažejo na to, da ljudje, ki so deležni več podpore in razumevanja bližnjih in imajo širše razvejano socialno mrežo, lažje obvladujejo krizne situacije. Probleme rešujejo uspešneje, manj zbolevajo, če pa že zbolijo, hitreje okrevajo.

“Kaj pa če imam z ljudmi slabe izkušnje in sem se naučil/a, da se lahko zanesem le nase?” Se boste vprašali nekateri? V tem primeru je zelo priporočljivo, da vstopite v psihoterapevtski proces, kjer si boste v varnem terapevtskem odnosu lahko postopoma povrnili zaupanje tudi v druge ljudi in v odnose. Vendar naj odnosi ne bodo le odlagališče za vaše tegobe, prostor kamor se pridete “izkašljat”, ničesar pa ne storite v smeri rešitve problema. Drugi vam lahko stojijo ob strani, vendar ne prelagajte odgovornosti nanje. Samo od vas in vaše angažiranosti je odvisno, kaj boste storili s svojim življenjem.

Za ilustracijo si poglejmo zgodbe treh ljudi, ki so bili soočeni z enakim stresorjem (izguba službe), vendar so se z njim soočali vsak na svoj način.


Nataša je izgubila službo.
 Vsakemu, ki ima 5 min časa razlaga, kakšna krivica se ji je zgodila in kakšen kreten je njen šef. Z drugo odpuščeno sodelavko kujeta maščevalne načrte. Zadnje čase verižno kadi in se umirja z alkoholom. Ima pogoste glavobole, tone v malodušje, vsaka malenkost jo spravi v jok, do moža in otrok je razdražljiva.

Simon je izgubil službo. Tega ni povedal nikomur, niti ženi ne. Sam pri sebi je naredil akcijski načrt. Vsako jutro odhaja v knjižnico, da bodo njegovi mislili, da gre v službo. Tam glede oglase in pošilja prošnje. Zaenkrat ni dobil še nobenega pozitivnega odziva. Počuti se osramočenega, nekoristnega, manjvrednega. Postaja čedalje bolj izčrpan, bolita ga glava in želodec. Pogosto je prehlajen.

Tina je izgubila službo. Najprej se je zjokala možu na rami. Poklicala je tudi mamo in najboljšo prijateljico. Od vseh je dobila čustveno oporo.  Preizprašala se je o svojih poklicnih željah in ugotovila, da v tej službi ni bila najbolj zadovoljna. Odločila se je za vpis v izredni študij, da se bo prekvalificirala. Ker je pač morala preživeti, je vzela prvo službo, ki je bila še kar v redu, z zavedanjem, da bo to le začasno. Ko bo končala študij, si bo našla službo na svojem področju.

Videli smo, da imajo Nataša, Simon in Tina  različne strategije soočenja z istim stresorjem. Na koncu  je učinkovita le Tinina. Razmislite, kako bi se na podobno situacijo odzvali sami. Pri prvih dveh smo videli, kako je kronični stres načel njuno telo in psiho. Ne dovolite, da se kaj takega zgodi tudi vam. Bodite pozorni na to, kaj vam govorita telo in duša in če pri sebi opazite simptome kroničnega stresa, ukrepajte!

V pomoč pri obvladovanju stresa vam je lahko tudi e-priročnik: Kako do srečnejšega življenja v 10 korakih?

Literatura: Arnetz, Ekman, Stress in health and Disease. Weinheim: Wiley-VCH Verlag, 2006.

Rakovec-Felser, Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Založba Pivec, 2009.

Dernovšek, Obvladajmo anksioznost: priročnik z delovnimi listi za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, 2011.